V nadaljevanju preberite:

Prvi nastop Luke Janežiča v teku na en stadionski krog je bil nekaj posebnega. Kot 17-letnik se je takoj spustil globoko pod 48 sekund, na največjem slovenskem mitingu v Velenju je zmagal v svoji skupini, v oči pa je najbolj padla njegova oprava, srebrnkast enodelni dres s kapuco po vzoru Cathy Freeman, olimpijske prvakinje iz Sydneyja in prve Aboriginke z olimpijskim odličjem. Podaril mu ga je trener Rok Predanič, nekdaj tudi sam izvrsten sprinter, ki je ravno zaradi svojega tekmovalnega pedigreja sprva odlašal z menjavo discipline. »Na krajše sprinte se spoznam zelo dobro, 400 metrov pa je druga zgodba. Nisem si upal ukvarjati z njo, potem pa sem ugotovil, da Luku tudi na tej razdalji najbolj ustreza, če trenira kot sprinter. Pod mojim vodstvom skoraj nikoli ni v enem kosu pretekel več kot 200 metrov.«

Tandem je skupaj premikal meje slovenske atletike. Predanič je v trening vključil veliko vaj za agilnost, »kar je bilo nujno glede na Lukovo višino in, vsaj po mojih izkušnjah, brez precedensa v našem prostoru«, predvsem pa se je včasih zdelo, da je med tekmami ob stezi pretekel vsaj štirikrat toliko kot njegov varovanec. »Dobro sva se ujemala, kot jin in jang. On vedno umirjen in osredotočen, jaz hiperenergičen. Tudi zato nikoli nisva imela hujših zapletov,« se sodelovanja spominja Predanič.

Rezultati so sledili. Janežičev prehod v člansko kategorijo, ki ga večina športnikov in trenerjev omenja kot najbolj zahtevnega, je bil sanjski. Največji preskok mu je znova uspel v Velenju, ko je za sekundo izboljšal osebni rekord (45,44) in izpolnil normo za člansko svetovno prvenstvo v Pekingu. »Težko dojamem, kaj mi je uspelo, bom moral vse skupaj še prespati,« je za Delo dejal takoj po tekmi.