Spomeniki, ki si jih ne želimo

Pred skromno opečnato katedralo v Oslu, ki je stara že dobrih tristo let, stoji sodoben spomenik. Čeprav si takšnih ne želijo postavljati nikjer na svetu, je prav, da obstajajo. Na cerkvenem dvorišču leži velik kamnit obroč, v katerem je »zasajenih« na desetine vrtnic iz kovanega železa, prispevali so jih posamezniki z vseh koncev sveta. Večni cvetovi se dvigujejo proti nebu v spomin na 22. julij 2011, enega najtemnejših dni v zgodovini sodobne Norveške. Opominjajo na 77 žrtev, ki so izgubile življenje v terorističnem napadu samotnega strelca, prepričanega o svoji superiornosti. Skrajni desničar je morilski pohod začel v Oslu in v bližini vladnih uradov v eksploziji bombe ubil osem ljudi, nato pa se je s trajektom odpravil na 40 kilometrov oddaljeni otok, kjer se je na poletnem taboru zbralo okrog 700 mladih. To, kar naj bi bilo brezskrbno druženje, so pretrgali streli, sledilo pa jim je 72 minut nepredstavljive groze. Skoraj polovica žrtev je bila mlajša od 18 let.

V dneh, ki so za vedno zaznamovali norveško družbo, so ljudje v znak solidarnosti polagali cvetje pred katedralo. Ta izkaz empatije je navdihnil umetnika Tobbeja Malma in Toneja Karlsruda, da sta zagnala projekt, v katerem je sodelovalo na stotine ljudi. Osem let po tragediji so odkrili spomenik, ki so ga ljudje posvetili ljudem, kot piše na spominski plošči. Na njej ime storilca ni omenjeno, a pozna ga vsak Norvežan.

Noben posameznik in nobena družba ne moreta biti pripravljena na takšno tragedijo, kot se je zgodila na Norveškem, še manj na to, kar se je v torek zgodilo v šolskih prostorih v avstrijskem Gradcu, čeprav s povsem drugačnim, zaenkrat nepojasnjenim ozadjem. Motiv norveškega skrajneža je bil izrazito političen in v prepričanju, da je bil napad »nujen«, vztraja še danes. »On živi v drugačni realnosti,« je izjavila mama ene od ubitih mladih Norvežank.

V »drugačni realnosti« je očitno živel tudi 21-letnik, ki je izpeljal napad v Gradcu in si nato vzel življenje. Na dan prihaja, da je bil samotar in ljubitelj računalniških strelskih iger, kakšna je bila njegova realnost, pa najbrž ne bo nikoli pojasnjeno v celoti. Morda se zdi, da norveška tragedija, od katere bo čez en mesec minilo že 14 let, nima veliko skupnega z Gradcem. A v obeh primerih gre za skrajnostno in zavržno dejanje, katerega žrtve so nedolžni, mladi ljudje, ki niso z ničimer izzvali tako tragičnega in nedoumljivega konca. Pretrgana so njihova življenja, ki so se komaj zares začela, uničene družine, izgubljena prijateljstva. Takšni dogodki ostanejo zapisani v kolektivni zavesti, najbližji si nikoli zares ne opomorejo. Ko so norveški psihologi štiri leta po napadu raziskovali, kako se preživeli spoprijemajo z izgubo, so ugotovili, da je bilo šest od desetih staršev še vedno v fazi globokega žalovanja, dva od treh pa sta imela očitne znake posttravmatske stresne motnje.

Norveški kralj Harald je od deseti obletnici napada izjavil, da si morajo Norvežani priznati, da kot družba niso storili dovolj, »da bi prisluhnili, pomagali in skupaj nosili breme ter da bi se spopadli s temnimi silami«. In v tem je odgovor tudi za prihodnost: da vidimo in slišimo drug drugega. Predsednica Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Mojca Mihelič je pred kamerami opomnila, da so nekdaj učenci učitelje opozorili, če se je kateri od vrstnikov začel drugače vesti in da nekaj ni v redu, danes pa je senzibilnosti med njimi manj in mladi so zelo osamljeni. Jih res lahko povežejo le ekstremni dogodki?