Spominska

To so časi, ko gradnjo projektov jutrišnjosti spodrinejo spomini. Ki jih je, čudo prečudno, iz dneva v dan več.

Bilo jeo bdobje, ko sva s triletnico imela zabavo, na istem cedeju sem imel za moje uho najlepšo himnično melodijo, vzhodnonemško, takoj za njo pa najspektakularnejši del Orffove kantate Carmina Burana. Držala sva se za roke, ob himni začela počasi, na koncu pa ob orfičnem finalu poskakovala do, no ja, stropa.

Mine poldrugo desetletje, cede je izgubljen, spomin pač ne. In opozorilo, bilo je pred mesecem, da je moč Carmine Burane tudi videti. V Križankah. In sva šla, z nekdaj ta malo, preostala člana družinske celice, milo rečeno, nista bila vabljena. In po pravici povedano, niti ne pretirano užaljena.

V križevniški atmosferi sem s sebe kaj hitro odpihnil poprh nelagodja, sem pač izrazito nekdanji Ljubljančan in mi fensi gnetenje v oblakih parfumerije in solarizirane kože ter zlikanih srajc ne diši najbolj.

Začelo se je, jasno, brez vzhodnonemške himne, takoj na polno. S hčerko, ki metaforično počasi spušča roke svoje matere in očeta, nisva plesala. Kako bi pa izgledalo norenje osemnajstletnice in starega dedca. Tudi mraza onega večera v Ljubljani ni bilo. Ampak kocine so bile, kot se za takšna dogodja spodobi. Pokonci, vsaj moje. Na rokah. Po kakšne pol ure sva spoznala, da je bil na našem cedeju le kanec celotnih Carmin Buran, pa nič zato, bilo nama je v ušesno in vidno veselje. Meni tudi nekolikanj v žalost, saj veste, ura mine počasi, petnajst let pa kot pol ure, če ne hitreje.

Moj drugi tokratni spomin pa sega krepkeje nazaj, v čas, ko sem bil še mlajši kot moja sorodnica v Križankah. V čas, ko sem kot učenec prve generacije celodnevne šole popoldneve, vsakič po dve uri in pol, preživljal za ping pong mizo. Da bi tedaj pomislil, da bom v življenju kaj drugega kot vrhunski namiznotenisač, ni bilo mogoče. Saj sem za lopar in žogico žrtvoval vse, tudi prve, no ja, precej morebitne osnovnošolske ljubezni. Nisem se udeleževal rojstnih dnevov, kjer so vsi čakali, kdaj bodo lahko plesali na Hey Jude.

Po odličnostno končani osnovki pa se, res nenavadno, kajne, nisem odločil za profi ping pong, ampak sem šel v nadaljnji uk. Kam sta me srednja šola in nato faks pripeljala, vidite oziroma berete ta hip. Ampak zadnje čase vse prevečkrat otrpnem z mobijem v roki in na youtubu gledam dvoboje zdajšnjih naj obnamiznih mojstrov. Nekdanji svet sem nekoliko ovohal predvsem na dvakratnem službenem pogovoru s slovenskim velemojstrom, v začetku sedmega meseca pa se je youtubovski svet v živo prikazal v Ljubljani. S skoraj vsemi šampioni z vrha svetovne lestvice.

Po peklenski vročini sem se odpravil proti Hali Tivoli iskat utrinke preteklosti, upajoč, da morda srečam koga, s katerim smo se merili pred štirimi desetletji, ako bi se, načeti od časa, sploh prepoznali, pa se je drugače obrnilo – vstopil sem v sedanjost, v zatemnjeno, popolnjeno dvorano, sredi katere je stala ožarjena miza, velikanski semaforji, displeji, pingpongaši in pingpongašice pa so na sceno ob bučni avdiospremljavi vstopali skozi svetlobno okvirjene vhode.

Je treba omeniti, da je ping pong v desetletjih napredoval, se spremenil? Le Kitajec je v tem športu še vedno kitajski cesar, vsi drugi pa pobiralci drobtinic. Opazil pa sem zanimivo stvar. Nekoč je dvoboj potekal z eno žogico, ki jo je bilo treba po vsaki točki poiskati in pobrati, zdaj pa jih imajo sodniki ob sebi na pretek. Da o pobiralcih, sorodnih teniškim, ne tipkam.

Že drugič v slabem mesecu pa me je ščemelo v nosu in malo je manjkalo, pa bi si utrnil solzo.