Obtoženec je menda mirna in zelo nežna oseba

Ljubljana – Michel Stephan, Libanonec s francoskim potnim listom, se je danes ob nadaljevanju sojenja zaradi napeljevanja Iračana Alija Hamzaha Rashida k umoru prof. dr. Janeza Plavca, vodje nacionalnega centra za NMR spektroskopijo visoke ločljivosti na Kemijskem inštitutu, spet opravičil za vse, kar se dogaja s celotno zgodbo, v katero se je, vsaj tako je prepričano tožilstvo, zapletel med 16. septembrom in 17. oktobrom lani.

Po besedah tožilke Petre Vugrinec je Iračanu ponudil delo, »s katerim bo veliko zaslužil«, na naslednjih srečanjih pa mu je dejal, da za to delo, ki pomeni likvidirati drugo osebo, ne sme nihče vedeti »in da je to stvar razčiščevanja računov z enim civilistom, s katerim mora razčistiti ene zadeve«. Stephan je vse očitke na svoj račun zavrnil že avgusta. »Gre za velik nesporazum med Alijem in mano,« je bil jasen.

Tokrat si je moral z oči v oči gledati s svojo domnevno žrtvijo, prof. dr. Plavcem. Ta je povedal, da se je s Stephanom dobro razumel in da je bil obtoženi zelo dober na svojem strokovnem področju. Je pa poudaril, da se je grdo vedel do mladih raziskovalcev. »Njegov odnos do mladih je bil porazen,« je opisal in dodal, da jih je maltretiral oziroma da je izvajal pritisk nad njimi.


 

Odpuščen zaradi kraje

Stephan je sicer brez dela na Kemijskem inštitutu ostal oktobra leta 2010, ko mu je takratni in pozneje umorjeni direktor inštituta Janko Jamnik tudi prepovedal vstop v prostore inštituta. Vzrok za to je menda bila kraja spomeniško zaščitene zofe in nezadovoljstvo industrijskega partnerja Kemijskega inštituta, farmacevtskega podjetja Lek, ki ni več želelo sodelovati s Stephanom.

Tistega dne, ko je zapuščal ustanovo, je bilo, je povedal Plavec, zelo napeto. Od kolegov in tudi Jamnika je slišal, kako je grozil direktorju, da bo razstrelil inštitut in da se mu bo zaradi odpovedi maščeval. Jamnik se je takrat odločil tudi za poostritev varovanja stavbe. Plavec in Stephan se nato kakšnih šest let nista videla, prav tako, kot je dodal Plavec, v tem času ni prejel niti ene prošnje, niti od njega in niti od podrejene Barbare Mohar, ki je kot vodja laboratorija delala skupaj s Stephanom, prek katere bi bila izražena želja, da bi se Libanonec vrnil na inštitut.

To, da je takratni direktor nekomu prepovedal vstop v stavbo, je bil po besedah Plavca »izjemen ukrep«. Na podlagi izkušenj, ko so ga policisti lani seznanili z dejstvom, da mu menda strežejo po življenju, je najprej pomislil prav na Libanonca. Ocenjeval je, da bi Stephan v pogovorih z Moharjevo, ki si je menda želela, da bi si lahko sama izbirala sodelavce, to lahko razumel, kot da ga Plavec ni želel več videti na inštitutu, čeprav je to odločitev sprejel Jamnik.
 

Nikomur ni grozil

Po drugi strani pa je Moharjeva na sodišču poudarila, da Stephana odhod s Kemijskega inštituta ni prizadel oziroma da zato, ker ni imel več dovoljenja za vstop na inštitut in ker mu je bila onemogočena ponovna zaposlitev, ni gojil zamer do Plavca. Razloži, da ga je to sicer res nekoliko presenetilo, a da je le mirno pospravil svoje stvari in odšel, saj je »dobil dobro alternativo« v medvoškem podjetju. Prav tako ob odhodu ni nikomur grozil.

»On je mirno zapustil Kemijski inštitut,« se je spominjala in nadaljevala, da Libanonec tudi ni več imel namena delati pri nekdanjem delodajalcu. Opisala ga je kot nežno osebo. Poudarila je tudi, da se je dobro razumel s Plavcem. Ta je bil, kot še pravi, zadovoljen z njegovim delom, tudi leta 2008, ko je bila na porodniški. Poleg tega ga je Plavec tudi dobro ocenil, tako glede samega dela, dela z ljudmi in kot znanstvene uspešnosti.