Zaradi zgodovinske višine reke so iz odtočnih kanalov bruhali – gejzirji
Na teren smo se odpravili, ko je bila Slovenija nekje na polovici poplavnega in tako silovitega dogodka, kakršnega še nismo doživeli. To, kar se je dogajalo včeraj, je bila pravzaprav kombinacija tako poletnih kot jesenskih poplav. Takšne razmere je sicer že večer pred hudo uro pričakoval tudi avtoriteta na področju hidrologije Janez Polajnar.
Reke so namreč že v noči na petek tako silovito narasle, da so se njihovi pretoki, denimo na Gorenjskem, Škofjeloškem in Polhograjskem, povečali ne le za nekajkrat, pač pa tudi za desetkrat. Samo pretok Poljanske Sore se je včeraj zjutraj s 70 kubičnih metrov na sekundo povečal na kar 300.
Povodenj je bila včeraj dopoldne marsikje po Sloveniji že takšna, da je Polajnar lahko sklenil samo še z zgodovinskimi besedami: »Toliko padavin ni v enem dnevu padlo še nikoli; posledice so hude!«
Hiše so postale otoki
Bilo je devet zjutraj, in medtem ko so reke v svojih zgornjih tokovih že začele upadati, je bilo povsem drugače v njihovih spodnjih tokovih. Tam se je drama šele dobro začela. Obiskali smo Medvode, kjer nas je pričakal popoln kaos: zavijale so gasilske sirene, z ene strani je središče mesta poplavljala Sora, z druge Sava, poplavljene pa so bile prav vse tamkajšnje ceste.
Sava je drla in prestopila ustaljene bregove, strugo pa razširila čez vse možne meje. Prišla je tudi do hiše Elizabete Šmid. Gospa je imela pred kratkim operacijo noge, v hiši pa živi z mačkom Blekijem. Bolje rečeno, je živela, saj so jo ob našem prihodu gasilci PGD Preska in PGD Zgornje Pirniče ravno reševali in evakuirali.
Pri reševanju so morali uporabiti rešilni čoln, saj je bila tudi njena hiša nekakšen otoček, obkrožen z vodo, ki ob normalnem pretoku teče skoraj sto metrov proč.
Takšnih otočkov je bilo ob gorenjski cesti vse več in gasilci so imeli dela čez glavo. »Že ob enih zjutraj se je začelo,« nam je povedal eden izmed njih. »Odtlej se samo še stopnjuje.« Kakšnih 15 mož je štela ekipa, ki ji je poveljeval vodja intervencije Žiga Burgar. Včerajšnja akcija seveda ni bila lahka: pomoči potrebnih je bilo več, kot pa je bilo razpoložljivih junakov. Eden od njih, gasilec Uroš, nam je povedal, da so podobno kot Šmidovo dotlej rešili že najmanj 25 ljudi.
Bruhali so celo gejzirji
Vse od 6.42, ko je v Medvodah zatulil alarm, znak za opozorilo na nevarnost, je bilo skrajno napeto. Gasilci so morali paziti tudi na svojo varnost. »Kdo bo šel po mačka?« je nenadoma zakričal eden izmed njih. Javil se je gasilec Miha, ki je bil že do vratu v vodi, ta pa je bila še kako deroča. Če bi se spustil z vrvi, bi ga tok zanesljivo odnesel, kdo ve, ali bi ga sploh še kdaj videli. Na srečo je bil dovolj priseben in izurjen, da je s sodelavci spravil na varno najprej mačka v plastični vrečki in zatem še njegovo lastnico. »Gospa, na suhem ste!«
Ta se je še zadnjič lahko ozrla proti svoji hiši in naraščajoči vodi, ki je počasi že zalivala prvo nadstropje. Zahvaljevala se je gasilcem za požrtvovalnost, nato ji je zazvonil telefon. Oglasila se je in začela pripovedovati: »Nekaj hudega se je zgodilo. Pravkar so me morali gasilci iz hiše rešiti s čolnom. Tudi mačka so rešili. Zdaj grem v športno dvorano, kjer je zbirni center za podobne sirote.« In dodala: »Ne spomnim se, da bi bilo od leta 1952, ko je bila hiša zgrajena, kdaj toliko vode. Sploh se ne obremenjujem s tem, koliko svinjarije bo v hiši, samo da bi voda čim prej upadla.«
Gasilci so morali seveda takoj naprej. »Medvoški most je že skoraj pod vodo!« je nekdo zaklical. Na poti do tja so z lestvijo rešili še dojenčico Julijo in njeno mamico Andrijano pa tudi gospo Greto, ki so ostale ujete v stavbi, pod katero je tekla kot še nikoli deroča reka.
Le malo naprej je postala otok tudi medvoška policijska postaja. Prav tako je bil že skoraj poplavljen most čez Savo. Zaradi zgodovinske višine reke so iz odtočnih kanalov bruhali – gejzirji.
