Dolgotrajna oskrba - resen izziv tudi za politiko

Ljubljana – Zakon o dolgotrajni oskrbi je ena od prioritet prihodnje vlade, so poudarjali na javni razpravi o tem pomembnem zakonu, ki v Sloveniji nastaja že petnajst let. Razpravo je v Ljubljani organizirala Koalicija Ženskega lobija Slovenije, ki je tako opozarjala tudi politične stranke, kako pomembno je takoj urediti problem, ki seveda ni problem starejših, ampak celotne slovenske družbe. Ki je – dolgoživa.
Dr. Vesna Leskovšek je takoj opozorila, da nekatere rešitve v zadnjem predlaganem zakonu, ki ga odhajajoči vladi ni uspelo sprejeti, lahko škodijo že obstoječemu sistemu. Ker ga rušijo, tako institucionalni sistem kot sitem pomoči na domu, ker, kot je bilo mogoče razumeti, je prag za uporabo teh pravic enostavno postavljen previsoko, posega v že dobro vzpostavljene odnose, ruši solidarnost. Na eni strani se zdajšnjim postavlja izjemno visok prag vstopa do teh pravic, po drugi pa je država zelo radodarna pri pravicah do osebne asistence.Ureditev dolgotrajne oskrbe naj ne meri na neko fiktivno osebo, ki je finančno preskrbljena, je poudarila dr. Leskovškova. Primerjati bi se bilo treba s skandinavskimi modeli, je poudarjala dr. Majda Hrženjak z Mirovnega inštituta in tudi drugi, torej vzpostaviti javni sistem in njihov univerzalni dostop, kjer je delež državne pomoči velik in tudi obravnava domačih oskrbovalcev, predvsem pa oskrbovalk, primerna in velika.

Problem dolgotrajne oskrbe je seveda mnogoplasten, kar so opozarjali tudi drugi udeleženci javne razprave v Ljubljani (koalicija za dolgotrajno oskrbo je pripravila razprave na to občutljivo temo po več mestih po državi v zadnjem času). Gotovo velja, da med uporabniki dolgotrajne oskrbe prevladujejo ženske (70 odstotkov), ki pa so v starosti še zlasti izpostavljene revščini, po drugi strani pa to delo v glavnem opravljajo tudi – ženske. Gre seveda za zelo humano in pomembno delo, ki pa ni priznano, kot je delo medicinskih sester ali negovalk, in je tudi slabše plačano, za povrh pa nima poklicnega in s tem tudi ne družbenega statusa; čeprav bi mu moral pripadati.
Tudi te probleme bi moral urediti zakon o dolgotrajni oskrbi. Zato je treba zakon sprejeti v prvem letu nove vlade; tudi če ne bo idealen, saj se nanj čaka predolgo, je poudaril tudi Marjan Sedmak, predsednik Zveze upokojencev Ljubljana. Zakon nastaja že nedopustno dolgo, dr. Martin Toth, strokovnjak s področja zdravstvenih sistemov, je spomnil, da je že leta 2002 vodil komisijo, ki si je prizadevala za sprejetje tega zakona. Udeleženci javne razprave so bili kritični tudi do dejstva, da je zakon prešel iz okrilja ministrstva za delo na ministrstvo za zdravje, potem ko je jasno, da se resorji »tepejo« medsebojno za denar. In zakon spet ostane v predalu. Zato bi bilo prav, da bi nova vlada vzpostavila ministrstvo za starejše, četudi bi bilo ministrstvo brez listnice, je poudaril Sedmak.
Vsega, kar v Sloveniji že imamo urejeno glede dolgotrajne oskrbe, ki se opravlja ali v domovih za starejše ali prek zgolj dveh zavodov za oskrbo na domu, ni treba postaviti na glavo, je menila tudi Lilijana Batič, direktorica Zavoda za oskrbo na domu Ljubljana; ampak to nadgraditi. Število uporabnikov te oskrbe se povečuje, saj je vedno več starejših od 80 let. Zlasti zanje je pomembno, da jim je jasno, kam se lahko obrnejo, ne pa, da so deležni nestrokovne in neformalne oskrbe. In da lahko starejši računajo na to, da prek te oskrbe dobijo pomoč, ki jo potrebujejo, seveda za to, da lahko dostojno živijo. To pa vključuje veliko različnih pomoči, tudi socialno in zdravstveno.
 

Pasti črnega trga

Kot je povedala Batič, so v zavodu tudi s pomočjo sredstev norveškega mehanizma izvajali integrirano oskrbo na domu, saj bi moralo biti jasno, da imajo do nje pravico tudi tisti, ki živijo doma in od tam sami ne morejo. Zavedati se je tudi treba duševnih problemov, kot je demenca in podobni, ki nas bodo preplavili. Po zdajšnji ureditvi osebi pripada na teden samo 20 ur pomoči na domu, zato bi bilo treba z novim zakonom dati več sredstev, vsekakor pa ne meriti zgolj na domačo laično pomoč, ki »pade« na ženske, na njihovo neplačano delo, vsemu temu sledijo njihova izgorelost in drugi problemi.
Spet drugi so opozarjali, da bi se bilo smiselno zgledovati po skandinavskih modelih, saj so ureditve nam bližnjih držav manj perspektivne: temeljijo preveč na neformalni, domači oskrbi ali pa pogosto na ne dovolj podkovanih oskrbovalcih, ki lahko imajo težave že z jezikom. Ob vseh teh težavah pa je, kot je opomnil tudi Toth, vedno bil velik problem, kje dobiti denar za dolgotrajno oskrbo. Vedno bolj se izpostavlja tudi vprašanje, kje se bodo našli ljudje, ki bodo pripravljeni opravljati to delo, kako lahko o teh problemih razmišljajo mlade družine z eno plačo... Veliko težkih vprašanj, ki peljejo tudi v revščino, kar pa je lahko tudi idealna podlaga za črni trg, ki se na takšnem neurejenem trgu dolgotrajne oskrbe lahko hitro razvija, je poudarila dr. Leskovškova. Vsekakor konkretni izzivi, v katere bo morala politika resno zagristi.