Eni za, drugi zelo proti spremembam
Anomalije, tudi zaradi slabega položaja družinskih pomočnikov in neurejenosti dolgotrajne oskrbe.
Odpri galerijo
Osebna asistenca mora biti namenjena samostojnosti uporabnika in njegovi vključenosti v družbo, so opozorili v invalidskih organizacijah. FOTO: Blaž Samec/Delo
Ljubljana – Zakon o osebni asistenci nam zavida marsikatera razvita država, a se je v enem letu po začetku njegovega izvajanja pokazalo kar nekaj pomanjkljivosti. Inštitut RS za socialno varstvo bo do junija pripravil analizo, kako ga popraviti, vendar so že namere po spremembah naletele na burne odzive.
Država je za osebno asistenco lani dala 30,1 milijona evrov, čeprav je bil načrtovani izdatek komaj 8 milijonov. Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) so občutno podcenili tudi število uporabnikov – pričakovali so jih približno 300, do lanskega novembra jih je bilo že 1070, na centrih za socialno delo pa na rešitev čakajo nove vloge.
Vse oči so uprte v zakon o dolgotrajni oskrbi
»Hočemo vstopati skozi glavna vrata. Dobesedno in v prenesenem pomenu«
Institut osebne asistence je namenjen temu, da polnoletnemu posamezniku z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami na vseh življenjskih področjih omogoči enake možnosti, večjo neodvisnost in vključenost v družbo, torej je usmerjen predvsem k aktivnim invalidom.
A so zlasti zaradi slabe ureditve statusa družinskega pomočnika in ohlapno napisanega zakona, v katerem ni določenih vstopnih pogojev, upravičenci tudi ljudje, ki v resnici potrebujejo storitve dolgotrajne oskrbe, ta pa že skoraj dve desetletji čaka na sistemsko ureditev.
Na MDDSZ so v zadnjih mesecih že dvakrat poskusili spremeniti zakonska določila, saj se je pri izvajanju pokazalo več nepredvidenih anomalij. Obstajajo, na primer, družine, v katerih so osebni asistenti invalida po trije ali štirje sorodniki, a zaradi tega ta posameznik ni nič bolj vključen v družbo, od države pa prejmejo tudi po 10.000 evrov na mesec.
Vrsta samostojnih podjetnikov, ki doslej niso imeli izkušenj z osebno asistenco, je v tem našla poslovno priložnost. Vendar je vsak poskus sprememb doslej naletel na veliko neodobravanja, tudi med starši odraslih invalidov, denimo, ki so, kot je poudaril eden od njih, po letih odrekanja končno plačani za to, da skrbijo za svoje otroke.
Tudi na nove pogodbe za osebno asistenco, ki so jih izvajalci od ministrstva dobili v podpis konec decembra, so se nekateri ostro odzvali, češ da kratijo pravice. Na ministrstvu so se branili, da bo drugače le to, da poslej izvajalcem, ki imajo manj kot pet asistentov, ne bodo priznali stroškov strokovnega vodje, tistim z manj kot 20 asistenti pa ne stroškov usklajevalca, ker ju ne eni ne drugi ne potrebujejo. Osebnim asistentom kot samostojnim podjetnikom po novem upoštevajo obseg v polnem delovnem času in dovoljenem obsegu nadur, popoldanskim espejem pa 20 ur na mesec.
Na pomanjkljivosti zakona že nekaj mesecev opozarja tudi več invalidskih organizacij. Zveza paraplegikov Slovenije, Sonček – zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije, Društvo distrofikov Slovenije, Društvo študentov invalidov Slovenije in YHD – društvo za teorijo in kulturo hendikepa so na ministrstvo naslovili apel, naj se resno in strokovno loti popravkov. Vztrajajo, naj odpravi anomalije in možnosti zlorab, tako vsebinskih kot finančnih.
»Skrbimo predvsem za zaščito uporabnikov, da ohranijo neodvisnost, avtonomijo ter aktivnost,« so zapisali in poudarili, da je osebna asistenca utemeljena v 19. členu konvencije o pravicah invalidov – radi bi jo uveljavili kot človekovo pravico in ne kot socialni transfer oziroma korektiv posameznikom ali družinam, kot razumejo nekateri.
Glavna naloga ministrstva je skrb, da zakon izvajajo skladno s ciljem, da ščiti samostojnost uporabnikov, ter vsebinski nadzor strokovnega izvajanja osebne asistence, piše v apelu, ki ga je podpisala Elena Pečarič. Osebna asistenca, ki niti približno ni skrb ali oskrba, naj bi bila prilagojena potrebam uporabnika, ki naj bi bil ključni akter vsega, a je velikokrat izrinjen iz odločanja, so opozorili.
Po njihovem mnenju je treba takoj izenačiti pravice družinskih pomočnikov in osebnih asistentov ter omejiti število družinskih članov v vlogi asistentov, »saj je to nezdružljivost funkcij«. Nujna se jim zdita, med drugim, prevetritev ocenjevalnega orodja in strokovno usposabljanje komisij, ki odobrijo upravičenost do asistence.
Po nekaterih projekcijah bi se izdatki za osebno asistenco, ki pripada od 18. do 65. leta, letos utegnili povišati na skoraj 60 milijonov evrov.
Država je za osebno asistenco lani dala 30,1 milijona evrov, čeprav je bil načrtovani izdatek komaj 8 milijonov. Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) so občutno podcenili tudi število uporabnikov – pričakovali so jih približno 300, do lanskega novembra jih je bilo že 1070, na centrih za socialno delo pa na rešitev čakajo nove vloge.
Preberite tudi:
Vse oči so uprte v zakon o dolgotrajni oskrbi
»Hočemo vstopati skozi glavna vrata. Dobesedno in v prenesenem pomenu«
Kako so se lahko tako ušteli?
Institut osebne asistence je namenjen temu, da polnoletnemu posamezniku z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami na vseh življenjskih področjih omogoči enake možnosti, večjo neodvisnost in vključenost v družbo, torej je usmerjen predvsem k aktivnim invalidom.
A so zlasti zaradi slabe ureditve statusa družinskega pomočnika in ohlapno napisanega zakona, v katerem ni določenih vstopnih pogojev, upravičenci tudi ljudje, ki v resnici potrebujejo storitve dolgotrajne oskrbe, ta pa že skoraj dve desetletji čaka na sistemsko ureditev.
Na MDDSZ so v zadnjih mesecih že dvakrat poskusili spremeniti zakonska določila, saj se je pri izvajanju pokazalo več nepredvidenih anomalij. Obstajajo, na primer, družine, v katerih so osebni asistenti invalida po trije ali štirje sorodniki, a zaradi tega ta posameznik ni nič bolj vključen v družbo, od države pa prejmejo tudi po 10.000 evrov na mesec.
Vrsta samostojnih podjetnikov, ki doslej niso imeli izkušenj z osebno asistenco, je v tem našla poslovno priložnost. Vendar je vsak poskus sprememb doslej naletel na veliko neodobravanja, tudi med starši odraslih invalidov, denimo, ki so, kot je poudaril eden od njih, po letih odrekanja končno plačani za to, da skrbijo za svoje otroke.
Tudi na nove pogodbe za osebno asistenco, ki so jih izvajalci od ministrstva dobili v podpis konec decembra, so se nekateri ostro odzvali, češ da kratijo pravice. Na ministrstvu so se branili, da bo drugače le to, da poslej izvajalcem, ki imajo manj kot pet asistentov, ne bodo priznali stroškov strokovnega vodje, tistim z manj kot 20 asistenti pa ne stroškov usklajevalca, ker ju ne eni ne drugi ne potrebujejo. Osebnim asistentom kot samostojnim podjetnikom po novem upoštevajo obseg v polnem delovnem času in dovoljenem obsegu nadur, popoldanskim espejem pa 20 ur na mesec.
FOTO: Jure Eržen/Delo
Pogovarjajmo se o vsebini, ne denarju
Na pomanjkljivosti zakona že nekaj mesecev opozarja tudi več invalidskih organizacij. Zveza paraplegikov Slovenije, Sonček – zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije, Društvo distrofikov Slovenije, Društvo študentov invalidov Slovenije in YHD – društvo za teorijo in kulturo hendikepa so na ministrstvo naslovili apel, naj se resno in strokovno loti popravkov. Vztrajajo, naj odpravi anomalije in možnosti zlorab, tako vsebinskih kot finančnih.
»Skrbimo predvsem za zaščito uporabnikov, da ohranijo neodvisnost, avtonomijo ter aktivnost,« so zapisali in poudarili, da je osebna asistenca utemeljena v 19. členu konvencije o pravicah invalidov – radi bi jo uveljavili kot človekovo pravico in ne kot socialni transfer oziroma korektiv posameznikom ali družinam, kot razumejo nekateri.
Glavna naloga ministrstva je skrb, da zakon izvajajo skladno s ciljem, da ščiti samostojnost uporabnikov, ter vsebinski nadzor strokovnega izvajanja osebne asistence, piše v apelu, ki ga je podpisala Elena Pečarič. Osebna asistenca, ki niti približno ni skrb ali oskrba, naj bi bila prilagojena potrebam uporabnika, ki naj bi bil ključni akter vsega, a je velikokrat izrinjen iz odločanja, so opozorili.
Po njihovem mnenju je treba takoj izenačiti pravice družinskih pomočnikov in osebnih asistentov ter omejiti število družinskih članov v vlogi asistentov, »saj je to nezdružljivost funkcij«. Nujna se jim zdita, med drugim, prevetritev ocenjevalnega orodja in strokovno usposabljanje komisij, ki odobrijo upravičenost do asistence.
Po nekaterih projekcijah bi se izdatki za osebno asistenco, ki pripada od 18. do 65. leta, letos utegnili povišati na skoraj 60 milijonov evrov.
