Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Slovenija

Je Pučnik resigniral iz razočaranja nad Janezom Janšo?

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš sta tokrat razpravljala o tem, koliko imajo skupnega predsedniške volitve leta 1990 in danes.
Ali Žerdin in Janez Markeš. FOTO: Leon Vidic/Delo
Ali Žerdin in Janez Markeš. FOTO: Leon Vidic/Delo
P. M., video: Voranc Vogel
5. 10. 2022 | 17:10
6. 10. 2022 | 14:06
7:46

Ali Žerdin in Janez Markeš sta se sklenila potopiti v sodobno interpretacijo preteklosti: v prve predsedniške volitve pred 32 leti, aprila 1990, na katerih sta se za funkcijo predsednika predsedstva republike Slovenije potegovala Milan Kučan in Jože Pučnik. Nekaj dni nazaj je bil v organizaciji Muzeja slovenske osamosvojitve v prostorih Slovenske matice sklican tudi posvet  »Jože Pučnik v spominu sodobnikov in zgodovinskem spominu« (gre za spremljevalni dogodek k razstavi »Jože Pučnik v spominu sodobnikov in zgodovinskem spominu«), kjer je najbolj odmevala analiza njegove sodobnice Spomenke Hribar. Postavila ga je v kontekst, ki »pritiče sodobni socialdemokratski misli, nikakor pa ne današnji desnici«, kot pravi Žerdin.

Posvet je organiziral Muzej slovenske osamosvojitve. Gre za spremljevalni dogodek k razstavi .

»Intervencijo« Spomenke Hribar na simpoziju Janez Markeš razume kot »intervencijo poznavalke, intelektualke, političarke, ki je sooblikovala slovensko državo, pogumne in vitalne gospe tudi v današnjem času«. Ena redkih je, ki izreče, kar je treba izreči, meni Markeš. Markeš v razpravah o Pučniku danes sicer pogreša tisto, za kar se je slednji najbolj zavzemal: za socialno državo, za enakost in dostojanstvo ljudi, delavcev, preprostih ljudi, srednjega sloja, kmetstva in za dosledno spoštovanje parametrov moderne države, kamor sodi vladavina prava; zavzemal pa se je tudi za dosledno ločitev Cerkve od države. »V tem smislu je bila Hribarjeva edini glas - iz debate so jo poskušali izločiti in prevpiti -, ki je imela državljansko zavest in pogum ter na čist, rahlo obnemogel, a vitalen način pokazati, kje slovenska država ta hip je in kateri ljudje ter politične skupine so preprečili, da bi postala takšna, da bi ustrezala idealom tistega časa,« ugotavlja Markeš.

Med razpravo je nekajkrat interveniral Pučnikov sin Gorazd, ki živi v zamejstvu, na Tržaškem, je pa v poskusih, da Hribarjevo izžvižgajo, zahteval, da Hribarjeva misel dokonča, je spomnil Žerdin. Žerdin o Gorazdu Pučniku sicer meni, da je »nekdo, ki je senzibilen tudi na sobobne dogodke v sosednji Italiji«.

image_alt
Tega, kar je naredil Kordiš, med poslanci ne srečaš več

Markeš odgovarja: »Spomenka Hribar je v nekem trenutku izrekla nekaj bogokletnega za Janeza Janšo, in sicer, da bi se Jože Pučnik obračal v grobu, če bi videl, da je čestital Giorgii Meloni.« Gorazd Pučnik, ki je trikrat interveniral, je po Markešu pokazal izjemno raven politične kulture. Hribarjeva je bila na srečanje uradno povabljena, zato je prav, da je lahko povedala svoje mnenje, meni Markeš: »Za sodobno slovensko politično desnico je bila to praktično nepojmljivo visoka raven javnega komuniciranja.«

Občutljiv na krivice, nečednosti in zločine

Žerdin je spomnil, da je Jože Pučnik socialdemokracijo definiral kot tisto, ki na prvo mesto postavlja načelo socialnosti. Po tem se ga spominja tudi Markeš, ki je nekoč z njim službeno potoval v Berlin. Pučnik je bil namenjen na socialdemokratsko centralo. »Kljub temu, da nas je vnaprej opozoril, naj se vedemo zadržano in dostojanstveno, ko bo govora o pogledih slovenske države, je vendar povzdignil glas ob vprašanju socialdemokratrstva pri centrali, rekoč, da Nemci v teh vprašanjih popuščajo in če se bo zadeva tako nadaljevala, sam ne more več biti 'socialdemokrat tega tipa'.« Dogajalo se je, ko je evropska Internacionala medse sprejela ZKS SDP. Markeš se ne spominja, da bi se Pučnikova misel kdaj koli odmaknila od socialdemokratskih vrednot v smeri neoliberalizma. »Njegova« nekdanja stranka je zato v popolnem nasprotju s tem, kar je Pučnik zasnoval, meni Markeš: »Gre za izdajstvo, ki se je prikrilo z imenovanjem letališča po njem.« Pučnik je bil zelo občutljiv tudi na krivice in nečednosti oziroma »zločine«. Hotel je socialdemokratski prostor očistiti vseh »zločinov«, je dejal Markeš: »V njegovi stranki je bil tudi prostor za vse pripadnike ZKS SDP - a pod pogojem, da se ogradijo od zločincev, ki so Slovence poganjali v smrt med drugo in po drugi svetovni vojni in v političnih pregonih.«

Zakaj se je Pučnik resignirano umaknil iz politike?

Bil je na čelu parlamentarne komisije, ki se je ukvarjala z raziskovanjem množičnih povojnih pobojev. Bolelo ga je, da ni mogel doseči cankarjanskega očiščenja in pomlajenja pri takratni Združeni listi socialnih demokratov, je spomnil Žerdin. Ali kot pravi Markeš: »Bil je razočaran nad prenoviteljskim establišmentom, nad vsemi, ki so tranzicijo omehčali do te mere, da ni bilo mogoče priti - po Pučnikovem - do temeljne točke diskontinuitete, ki je utemeljena v zločinu.« Če bi Pučnikova formula obveljala, bi danes imeli državo klasičnega švedskega modela. Neznanka pa bo najbrž do nadaljnjega ostala njegova »tiha zagrenjenost«, češ da je resigniral, ker ga je razočaral - Janez Janša. To je namignila tudi Hribarjeva, toda ali ta domneva drži, ni mogoče reči, saj Pučnikovi zapiski ostajajo za zdaj tajni ...

image_alt
Stranka, ki da kaj nase, bi morala imeti svojega predsedniškega kandidata

Markeš med predsedniškimi volitvami 1990 in letos ne vidi »tako veliko vzporednic, kot bi mislil, da jih bo«. Dileme prvih volitev so bile, ali reformistom dati mandat, da bodo izpeljali preobrazbo iz socialistične v demokratično državo in da se bo elita prejšnjega časa lahko relativno neboleče vzpostavila pod demokratskimi standardi. Na tej točki stvar po Markešu ni primerljiva.

Druga stvar pa po njegovem je, da smo tranzicijsko bitko za socialno državo že izgubili, ker je ta v posesti neoliberalne ideologije, in to radikalno. V predsedniških kampanjah prejšnjega časa je bila socialna nota samoumevna. Zdravstvo ni bilo pod vprašajem vse do prve Janševe vlade. Šolstvo je Drnovšek pustil pri miru ... Kar je za Markeša zanimivo, je, da je imela v tistem času vsaka liberalna pobuda neko opombo, v kateri je bila socialna država kot ustavna kategorija samoumevno predpostavljena in so se kandidati zelo potrudili, da so to tudi povedali. »Danes se le redki kandidati - slišal sem le Prebiliča in Kordiša - zavzemajo za temeljno socialno ureditev slovenske države. Praviloma tisti, ki zagovarjajo privatizacijo, kapital ... ne čutijo več potrebe, da bi se pred javnostjo zagovarjali. Na prvih predsedniških volitvah bi se morali ... Zdaj pa je splošno okolje neprimerno slabše, kot je bilo leta 1990,« je zaključil Markeš.

Sorodni članki

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine