Kako rešiti slovensko tradicionalno lončarstvo

Lončar in industrijski oblikovalec Urban Magušar je s pomočjo 35 kolegov sestavil katalog slovenskih glin. Ta je del širšega načrta, kako žlahtno slovensko lončarsko tradicijo iztrgati pozabi, tako da bi jo industrijski oblikovalci uporabljali pri svojem delu. »Z našimi tradicionalnimi izhodišči se da narediti ogromno,« je prepričan sogovornik.

V Rokodelskem centru v Ribnici so pred kratkim odprli gostujočo razstavo Katalog slovenskih glin, ki predstavlja Slovenijo s precej posebnega zornega kota, z lokalnimi nahajališči te surovine. Zemljevid prikazuje, kako raznoliko glino imamo pri nas. »Danes si najbrž težko predstavljamo, kako pomembno je bilo za lončarja lokalno nahajališče gline,« pravi Magušar, verjetno eden največjih poznavalcev tradicionalnega lončarstva pri nas.



Lastnosti lokalne gline so vplivale na razvoj lončarstva, saj je bilo od materiala odvisno, kako so ga pripravili, kakšno tehniko oblikovanja so uporabili, kakšna sta bila dekoracija in splošni videz lončenine. »Barva in debelina lonca, način izdelave, detajli, kot so robovi, ročaji, žganje in lesk glazure, vse to je bilo odvisno od gline in drugih materialov, dosegljivih na lokalnih, bližnjih nahajališčih,« razlaga Magušar, ki je prepričan, da naša tradicija potrebuje nasledstvo.
 

Le še nekaj žlahtnih lončarjev

Vseh posebnosti, ki so jih slovenski lončarji razvijali in spreminjali skozi stoletja, nam ni uspelo posodobiti. Marsikateri je zaradi kvantitete pozabil na detajle. Po Magušarjevem mnenju je pri nas le še nekaj tradicionalnih lončarjev, ki so ohranili žlahtno tradicijo.

Precej je takih, ki se sklicujejo na slovensko tradicionalno lončarstvo, vendar v resnici delajo škodo. »Tradicionalni lončarji se po prepovedi svinčenih glazur v osemdesetih letih niso prav dobro znašli,« opozarja Magušar, ki med probleme današnjega lončarstva v Sloveniji uvršča tudi uporabo glin, ki niso lokalne oziroma tem niso podobne. Tradicionalna ribniška lončenina, na primer, ni bila rdeča, ampak svetlo rumena.



Zato se je treba vrniti k temeljem, k materialu, ki so ga naši lončarji uporabljali stoletja. Zato je nastal katalog slovenskih glin, pri katerem je sodelovalo 35 ljudi, ki so Magušarju v treh letih prinesli 80 vzorcev glin iz vse Slovenije. Lončarji so jemali vzorce povsod, kjer je bilo to mogoče, od glinokopov s koncesijo do zapuščenih nahajališč in takih, ki so jih naključno odkrili na primer pri kopanju tras za ceste.

Vsak vzorec so testirali glede glavnih fizikalnih lastnosti, krčenja, poroznosti, barve in granulacije. Vzorce je Magušar žgal pri temperaturi od 800 do 1300 stopinj Celzija, tako da je ugotavljal temperaturna območja sintranja, torej spreminjanja gline v obstojno formo, in taljenja. Rezultati so prikazani na razstavi, ki gostuje v Ribnici, pri čemer je vsak vzorec predstavljen z lastnostmi in koordinatami nahajališča gline.

»Prihodnje leto pa se bom posvetil tradicionalni slovenski keramiki oziroma izdelkom, narejenim iz te gline,« napoveduje sogovornik. Poleg tega da ima bogato zbirko slovenske in svetovne keramike, v kateri je več kot deset tisoč kosov, analizira slovensko lončenino po muzejih. »Kjer mi to dovolijo,« doda mimogrede.


 

Baza podatkov

Potem bo izbral približno sto najzanimivejših primerov lončenine in dokumentiral njihove oblikovne značilnosti, barve materialov in raznolikost izvedbenih detajlov. Zbral bo lastnosti, po katerih se slovenski tradicionalni lončarski izdelki razlikujejo, in tiste, ki so jim skupne. »Vzemimo samo stilizirane rastline, recimo sončnice, ki se verjetno razlikujejo od lončarja do lončarja, spet drugje pa jih sploh ni,« pravi sogovornik.

Tako bo nastala velika baza podatkov. »Mlajše generacije oblikovalcev uporabljajo bistveno drugačno orodje pri svojem delu, kot so ga tradicionalni lončarji pri oblikovanju lončenine, zato bom značilnosti oblik, detajlov in dekorja na lončenini digitaliziral in s tem olajšal možnost uporabe pri oblikovanju,« pravi Urban Magušar. Analiza in konkretni izvedbeni detajli, zbrani na enem mestu, bodo oblikovalcem omogočili uporabo tradicionalnih elementov na sodobnih izdelkih.



V tretjem delu namerava nagovoriti ustvarjalce k oblikovanju keramičnih izdelkov, ki bodo ustrezali potrebam današnjega časa, obenem pa bodo izvirali iz naše lončarske tradicije. Izkušnje namreč kažejo, da preprosto repliciranje folklornih elementov ne vodi daleč oziroma izdelki »ne zaživijo«. Trg jih ne sprejme. »Najmlajši ne poznajo več jahača s konjem in jih tako oblikovane piščalke ne zanimajo. Morda pa bi jih zanimale piščalke v kakšni drugi obliki, ki jim je bolj znana in je del njihovega življenja,« razmišlja Magušar.

Industrijsko oblikovanje, je prepričan, se ne ukvarja le z dekoriranjem: »Dizajn mora reševati probleme, iskati nove funkcije in nove trge.« Zato slovensko tradicionalno lončarstvo potrebuje pomoč industrijskega oblikovanja, da ga z novimi rešitvami in idejami popelje v sedanjost in naprej. Pri tem pa morajo izdelki temeljiti na domači tradiciji, sicer bo ta v kakšnem desetletju izginila. »Toda tradicija je naša največja konkurenčna prednost,« še pravi sogovornik, ki je prepričan, da se da z našimi tradicionalnimi izhodišči narediti ogromno: »A to je delo industrijskih oblikovalcev.«