Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Slovenija

Med kaosom in urejenostjo

Delov komentator Boris Jež je bil zelo kritičen do dvomljivcev o sposobnosti Slovenije, da bi lahko postala normalna evropska država, z vrednotami vred.
Boris Jež FOTO: Mavric Pivk/Delo
Boris Jež FOTO: Mavric Pivk/Delo
13. 2. 2021 | 14:00
13. 2. 2021 | 14:39
5:25
Začetek pogovorov predstavnikov jugoslovanskih republik o reševanju politične krize SFRJ so februarja pred 30 leti prinesle v javnost številne zamisli. Od asimetrične federacije, karkoli naj bi to že pomenilo, do konfederacije in seveda razpada skupne države. Pri tem so sodelovale tudi številne takratne in tudi sedanje znane javne osebnosti.

Med njimi je bil tudi spoštovan pravnik, predsedniški kandidat Stranke demokratične prenove (nekdanjih komunistov) in poznejši ustavni sodnik Boštjan M. Zupančič, ki je na začetku februarja po obisku Beograda in srečanju s takratnim vodjem srbske opozicije Vukom Draškovičem izjavil: »Iz kaosa bo tam nekaj nastalo, in to govorim kot nekdo, ki Zahod pozna in ki ve, da ta pravzaprav nima kaj ponuditi. Beograd pa. Tam je drug koncept civilizacije, ki je manj egoisti­čen, manj zaprt, manj sterilen, manj materi­alističen. To je koncept prihodnosti.«

A BMZ, kot so ga takrat ljubkovalno imenovali, ni bil edini. Tudi še nekaj drugih znanih Slovencev je dvomilo, ali je pot, ki jo je izbrala takrat Slovenija, prava. To je tako razkurilo legendarnega Delovega komentatorja, na žalost prekmalu preminulega, Borisa Ježa, da je 23. februarja 1991 v Sobotni prilogi zapisal tudi tole:

»Tisti naboj srbske politike, ki se je v balkanskih vojnah praznil proti Turčiji in v nenehnih konfliktih z Dunajem tudi proti Avstro-Ogrski, se utegne čez noč obrniti proti manjšim sosedam, o čemer naposled govorijo tudi sedanja dogajanja na Hrva­škem. Z drugimi besedami, z razpadom Jugoslavije bi se jug Balkana hipoma spet sprevrgel v sod smodnika, kar je še čvrsto zasidrano v spominu Evrope in zoprno nje­ni 'sterilni urejenosti'. To niso le napovedi, temveč je že realnost. Beograd je prvi začel trgovati z ljudmi in ozemlji, ko je začel odkrito ponujati Istro Italijanom, in seveda prav nobenega zago­tovila ni, da se ta bazar, na katerem v resni­ci prevladujejo čisto levantinski prijemi, ne bo razširil na ves polotok. Seveda tudi dru­gi, recimo Italijani, niso popolnoma nedov­zetni za čare in namige, ki jih bo ta sprta druščina začela pošiljati naokrog, s tem pa grozi nevarnost ponovne okužbe z balkan­skim virusom.

Razpad Jugoslavije – če že mora biti – je potemtakem za »sterilno« Evropo sprejem­ljiv le kot strogo nadzorovan proces, kar pa ne bo niti približno lahko izpeljati, saj ni­mamo opravka z nobenimi 'laboratorijski­mi razmerami', temveč s širjavami, nasiče­nimi z vonji po česnu, slanini in smodniku. V poštev bi, recimo, prišla mirovna konfe­renca o Balkanu, vendar kdo bo prisilil Srbijo, da preda Kosovo Albaniji, Bolgari­jo pa, da se enkrat za vselej odreče Makedonije?

V okoliščinah, ko se nekaj sosednjih nacij malodane nepopisno sovraži med seboj, je pač treba vzeti pamet v roke in se, če je le mogoče, čim prej umakniti iz te druščine. Od Slovenije vsi pričakujejo, da bo ravnala racionalno, toda ta racionalnost je – para­doksalno – nekaj popolnoma drugega, kar se zdi razumno z dunajske, zagrebške ali rimske perspektive. Stvar bi lahko ponazo­rili s kriznimi razmerami v gospodarstvu, ko se vsako podjetje rešuje po svoje, na zase najbolj racionalen način. Glede na to je pravzaprav sarkastično zahtevati od Ljub­ljane in Zagreba, da ostaneta v nekem eks­perimentu, ki neuspešno traja že 72 let, samo zato, da se ne bi začelo podiranje domin, ki ga potem morebiti ne bi znati več obvladati; druga stvar je kajpak, ko se to pri obeh republikah doseže s (politično in ekonomsko) silo.

Če k temu prištejemo še dejstvo, da je od­hod iz (takšne) Jugoslavije tako rekoč vprašanje preživetja, postane »filozofira­nje« o nekakšni evropsko-levantinski dile­mi ne le nepotrebno, temveč tudi že kar komično. V položaju, ko gre v marsičem tako rekoč za biti ali ne biti, se pač ne moremo preveč zmrdovati nad »duhovno praznino« Zahoda. Vse skupaj nekoliko spominja na nekdanjo razpravo o tem, ali naj bo božič dela prost dan ali ne; neki župnik se je v naivni preproščini zavzemal kar za delovni dan, ker naj bi na ta način preprečiti profanacijo praznika v zahodnja­ški porabniški direndaj ...

Je pa seveda res, da sedanji zgodovinski trenutek vendarle terja globok razmislek o svoji (prihodnji) identiteti, kajti od Slo­vencev je mogoče pričakovati, da bodo čez noč postali bolj evropski (beri: italijanski, nemški, avstrijski) od same Evrope. Gre nedvomno za znani cankarjanski kompleks manjvrednosti, ki se kaže tudi v smeri proti Beogradu; najbolj vneti preroki 'pravo­slavne prihodnosti' so prav Žigoni, tako kot so najbolj neomajni generali socreali­stične izdaje nekdanje bizantinske vojske Broveti. Vendar Evropa ni nobena nevar­nost za nas, četudi je še tako duhovno prazna, potrošniška in odtujena – nevarni smo predvsem sami sebi, v svoji večni ne­odločnosti, da ne rečemo ponižnosti in boječnosti. Naposled je tudi Zupančičevo iskanje neke strehe, pod katero naj bi se na vsak način morali zateči, potrjevanje te slo­venske 'hlapčevske in dekliške' narave.«

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine