Razlike v znanju otrok se z leti šolanja povečujejo
Prednost šolskega sistema je svetovalna služba. Učitelji niso strokovnjaki za posebne potrebe.
Odpri galerijo
V razredih je približno desetina otrok s posebnimi potrebami, petina ali več pa nadarjenih, ki zahtevajo povsem drugačen način dela. FOTO: Monkeybusinessimages/Getty Images/istockphoto
Ljubljana – Otrok s primanjkljaji na posameznih področjih učenja je vse več in jih je v tekočem šolskem letu več kot 11.000. Prav tako se povečujejo razlike v njihovem znanju v primerjavi s preostalo populacijo, zato bi morali narediti analizo, kakšno pomoč dobijo v razredu, je prepričan dekan ljubljanske pedagoške fakultete dr. Janez Vogrinc.
Dekan, hkrati tudi predsednik Državne komisije za vodenje nacionalnih preverjanj znanja (NPZ), opozarja, da obstaja kar deset skupin različnih primanjkljajev. Posebno velik izziv je obravnava otrok s čustveno-vedenjskimi težavami, teh je v šolskih klopeh manj kot 300, težave in vzroki zanje pa so zelo različni. Vedno več je takšnih, pri katerih se sopojavlja več motenj, zato potrebujejo bolj specifično podporo.
A sistem zagotavljanja dodatne strokovne pomoči je pri nas dobro vzpostavljen, zatrjuje sogovornik, vse od prepoznave pomoči potrebnih otrok v razredu do njihove specialistične obravnave. Otrokom sta poleg individualne in skupinske pomoči na voljo dodatna pomoč v smislu premagovanja motenj in dodatna učna pomoč. Najpomembneje je, da imamo za vsakega otroka specifičen, individualiziran pristop, saj je lahko neki ukrep za nekoga učinkovit, za drugega pa nikakor.
Število odločb o usmeritvi otrok s posebnimi potrebami se je v zadnjem desetletju več kot podvojilo. Nekateri to pripisujejo staršem, ki želijo svojim otrokom olajšati pot skozi šolo.
Število se je zelo povečalo in je relativno veliko, ponekod pa je delež takšnih otrok še večji. Vzroki so različni. Opraviti bi bilo treba evalvacijo, kaj se na tem področju dogaja – ali so med njimi takšni, ki tega statusa ne potrebujejo in se zato lahko zgodi, da tisti, ki ga, pomoči ne dobijo.
Biti učitelj je izjemno zahtevno delo. V oddelku ima povprečno 25 učencev, od tega je desetina s posebnimi potrebami, ponekod petina ali več nadarjenih, ki zahtevajo povsem drugačen način dela, in še kakšen priseljenec, ki se šele uči jezika. Kako naj učitelj kakovostno prilagaja delo tako raznovrstni populaciji? Prvi dve sta zelo veliki, za šolski sistem pomembni skupini, zato jima moramo prilagoditi delo. Zato vsako leto spremljamo gibanje deleža otrok s posebnimi potrebami in njihove dosežke na nacionalnem preverjanju znanja (NPZ). Ugotavljamo, da so bistveno nižji od vrstnikov, ki teh potreb nimajo. V povprečju za 15 do 20 odstotkov, čeprav imajo pri pisanju določene prilagoditve.
Dodatno uro?
Lahko imajo več časa za pisanje, večjo pisavo ali drugačen način predstavljanja podatkov, skratka, vse prilagoditve, ki ne spreminjajo standardov znanja. Zato je neobičajno, da so razlike tolikšne. Lani smo imeli prvo generacijo, ki je preverjanje pisala tako v šestem kot devetem razredu. Naredili smo primerjavo, kakšen je bil njihov dosežek v primerjavi z učenci brez posebnih potreb, in razlika je bila v devetem še večja kot v šestem razredu, kar pomeni, da se z leti šolanja razlike povečujejo.
Kako bi jih najlažje zmanjšali?
Razmisliti bo treba o sistemu: kdo dobi status učenca s posebnimi potrebami in kaj se z njim dogaja v oddelku. Bojim se, da se pri internih preizkusih znanja, poleg tega, da se jim prilagodita način dela in učni pristop, pogosto prilagajajo tudi standardi. Potem ti učenci dobijo napačna sporočila o svojem znanju in zato se v gimnazijski program vpisujejo učenci, ki ga niso zmožni končati in niso dosegli niti standardov osnovnošolskega.
Ne smemo pozabiti niti na vpliv staršev, za katere učitelji pravijo, da poskušajo preveč vplivati na njihovo delo. Treba je tudi usposabljati učitelje, poleg znanja sta pomembna njihov odnos in kultura, ki je do tega vprašanja vzpostavljena na šoli.
Je treba staršem dati vedeti, da otrokom, ki odločbo dobijo, a je ne potrebujejo, to naredi več škode kot koristi?
Vsekakor. Starši morajo predvsem zaupati učitelju, da ga bodo spoštovali tudi otroci. Če jim pove, da učenci ne dosežejo znanja za petico, morajo to spoštovati. Poleg tega morajo biti realni v svojih pričakovanjih, saj vsak otrok ne more biti odličnjak. Večji pomen naj dajo znanju, ne ocenam.
Mnogi opozarjajo, da otroci postajajo vse bolj nasilni, ker starši ubirajo napačne poti vzgoje – nekateri so preveč tolerantni, drugi preveč strogi.
To je težko spremeniti. Starši so bili deležni neke svoje vzgoje, ki se zrcali pri njihovem vzgajanju. Težava je to, da je današnja družba naravnana precej permisivno, precej bolj, kot je bila v preteklosti. Treba se je zavedati, da je vzgojni stil staršev in učiteljev lahko zelo pomemben vzrok za čustvene in vedenjske motnje otrok.
Gre predvsem za otroke, ki imajo preveč permisivno vzgojo in niso navajeni na pravila in spoštovanje avtoritete. Če jim je že starši ne predstavljajo, potem bo tudi učitelj imel hude težave s takšnim otrokom. Pomembna so jasna pravila, ki jih je treba spoštovati. Če jih ne, potem je dosledno treba izrekati sankcije, saj lahko učitelj samo tako vzgaja. Starši naj mu zaupajo in ne grozijo z odvetniki, učitelji pa morajo učencem postavljati zahteve in imeti do njih velika pričakovanja, med drugim, da naredijo domačo nalogo, čeprav ni obvezna, da naredijo popravo testa ali spisa.
Za izobraževanje za delo z otroki s posebnimi potrebami imate na fakulteti od leta 2009 obvezni predmet inkluzivna vzgoja. Kakšno znanje pa imajo starejši učitelji, ki so se šolali pred tem?
Pri tem predmetu naši študenti dobijo osnovno znanje o delu s takšnimi otroki. Moram poudariti, da to niso strokovnjaki, gre le za to, da znajo v razredu prepoznati učenca, ki bo imel težave, in mu pomagati. Učitelji, ki so prej končali program – takrat v državi nismo govorili o inkluzivnem pedagoškem delu in smo otroke dajali v posebne šole –, tega znanja niso pridobili.
Mnogi tarnajo, da tega znanja nimajo.
Obstaja sistem stalnega strokovnega izpolnjevanja, ki je relativno dobro vzpostavljen in ga sofinancira ministrstvo. Pedagoške fakultete zagotavljamo različna izobraževanja, v katera se lahko vključujejo tudi starejši učitelji. Ne bi zanemarjal niti internih izobraževanj, ki potekajo na šolah. Vsaka ima svetovalnega delavca, kar je dobra specifika našega šolskega sistema. Ti imajo precej več znanja kot učitelji in lahko organizirajo interna izobraževanja in pedagoške konference. Prav tako se lahko vključijo v naše fakultetne programe izpopolnjevanja: izvajanja specialne in socialne pedagoške pomoči za otroke in mladostnike s čustvenimi in vedenjskimi težavami. Tako ne pridobijo samo osnovnega znanja, ki ga dobijo študenti pri rednem študiju, ampak še dodatnega, ki jim omogoča, da izvajajo dodatno strokovno pomoč za učence s posebnimi potrebami.
Koliko učiteljev se udeležuje teh izobraževanj?
V prvih letih je bilo zanimanje večje od števila razpisanih mest, zdaj pa v takšen program vpišemo eno skupino, do 35 učiteljev.
Opozorili ste, da bi bilo smiselno urediti mrežo šol, ki bi se bolj posvečale čustveno-vedenjskim težavam otrok.
Mreža šol v kombinaciji z mobilnimi socialnimi pedagogi je rešitev, ki je na neki način že vpeljana v sistem. Na šoli, denimo, imajo lahko v enem letu slabovidnega otroka, drugo leto naglušnega in ni nujno, da ima vsaka strokovnjaka za vse skupine otrok. Mobilna služba omogoči, da šola dobi strokovnjaka, ki ga v tistem letu najbolj potrebuje, od psihologa, socialnega delavca do specialno rehabilitacijskega, socialnega in inkluzivnega pedagoga.
Posebne potrebe imajo tudi nadarjeni otroci, katerih starši opozarjajo, da v šoli, z izjemo tekmovanj, ne najdejo izzivov. Imamo sistem prepoznavanja nadarjenih, a se zdi, da dlje od tega ne gremo.
S tem se ne bi v celoti strinjal, ker imamo koncept dela z nadarjenimi, ki ima dolgo zgodovino. Na šolah je marsikaj odvisno od tega, kako učitelji organizirajo delo z nadarjenimi. Nekatere šole organizirajo tabore, ponekod imajo dodatni pouk ali posebne sobotne šole zanje. Tekmovanja in priprave nanje so sestavni del dela z njimi, saj se tam družijo s sebi enakimi. Učenec, ki ima občutek, da je najboljši na šoli, pride v skupino učencev z enakim občutkom. Vzpostavi se hierarhija med njimi, nekdo postane boljši, drug slabši, zato dajejo tekmovanja učencu izkušnjo, kako se spoprijeti z uspehom ali neuspehom, ki je marsikdo v šoli ne dobi.
Dekan, hkrati tudi predsednik Državne komisije za vodenje nacionalnih preverjanj znanja (NPZ), opozarja, da obstaja kar deset skupin različnih primanjkljajev. Posebno velik izziv je obravnava otrok s čustveno-vedenjskimi težavami, teh je v šolskih klopeh manj kot 300, težave in vzroki zanje pa so zelo različni. Vedno več je takšnih, pri katerih se sopojavlja več motenj, zato potrebujejo bolj specifično podporo.
Otrok s primanjkljaji na posameznih področjih učenja je več kot 11.000.
Razlike v znanju, v primerjavi s preostalo populacijo, so v 9. razredu večje kot v šestem.
Poseben izziv je obravnava otrok s čustveno-vedenjskimi težavami.
Razlike v znanju, v primerjavi s preostalo populacijo, so v 9. razredu večje kot v šestem.
Poseben izziv je obravnava otrok s čustveno-vedenjskimi težavami.
A sistem zagotavljanja dodatne strokovne pomoči je pri nas dobro vzpostavljen, zatrjuje sogovornik, vse od prepoznave pomoči potrebnih otrok v razredu do njihove specialistične obravnave. Otrokom sta poleg individualne in skupinske pomoči na voljo dodatna pomoč v smislu premagovanja motenj in dodatna učna pomoč. Najpomembneje je, da imamo za vsakega otroka specifičen, individualiziran pristop, saj je lahko neki ukrep za nekoga učinkovit, za drugega pa nikakor.
Število odločb o usmeritvi otrok s posebnimi potrebami se je v zadnjem desetletju več kot podvojilo. Nekateri to pripisujejo staršem, ki želijo svojim otrokom olajšati pot skozi šolo.
Število se je zelo povečalo in je relativno veliko, ponekod pa je delež takšnih otrok še večji. Vzroki so različni. Opraviti bi bilo treba evalvacijo, kaj se na tem področju dogaja – ali so med njimi takšni, ki tega statusa ne potrebujejo in se zato lahko zgodi, da tisti, ki ga, pomoči ne dobijo.
Biti učitelj je izjemno zahtevno delo. V oddelku ima povprečno 25 učencev, od tega je desetina s posebnimi potrebami, ponekod petina ali več nadarjenih, ki zahtevajo povsem drugačen način dela, in še kakšen priseljenec, ki se šele uči jezika. Kako naj učitelj kakovostno prilagaja delo tako raznovrstni populaciji? Prvi dve sta zelo veliki, za šolski sistem pomembni skupini, zato jima moramo prilagoditi delo. Zato vsako leto spremljamo gibanje deleža otrok s posebnimi potrebami in njihove dosežke na nacionalnem preverjanju znanja (NPZ). Ugotavljamo, da so bistveno nižji od vrstnikov, ki teh potreb nimajo. V povprečju za 15 do 20 odstotkov, čeprav imajo pri pisanju določene prilagoditve.
Dodatno uro?
Lahko imajo več časa za pisanje, večjo pisavo ali drugačen način predstavljanja podatkov, skratka, vse prilagoditve, ki ne spreminjajo standardov znanja. Zato je neobičajno, da so razlike tolikšne. Lani smo imeli prvo generacijo, ki je preverjanje pisala tako v šestem kot devetem razredu. Naredili smo primerjavo, kakšen je bil njihov dosežek v primerjavi z učenci brez posebnih potreb, in razlika je bila v devetem še večja kot v šestem razredu, kar pomeni, da se z leti šolanja razlike povečujejo.
Kako bi jih najlažje zmanjšali?
Razmisliti bo treba o sistemu: kdo dobi status učenca s posebnimi potrebami in kaj se z njim dogaja v oddelku. Bojim se, da se pri internih preizkusih znanja, poleg tega, da se jim prilagodita način dela in učni pristop, pogosto prilagajajo tudi standardi. Potem ti učenci dobijo napačna sporočila o svojem znanju in zato se v gimnazijski program vpisujejo učenci, ki ga niso zmožni končati in niso dosegli niti standardov osnovnošolskega.
Ne smemo pozabiti niti na vpliv staršev, za katere učitelji pravijo, da poskušajo preveč vplivati na njihovo delo. Treba je tudi usposabljati učitelje, poleg znanja sta pomembna njihov odnos in kultura, ki je do tega vprašanja vzpostavljena na šoli.
Je treba staršem dati vedeti, da otrokom, ki odločbo dobijo, a je ne potrebujejo, to naredi več škode kot koristi?
Vsekakor. Starši morajo predvsem zaupati učitelju, da ga bodo spoštovali tudi otroci. Če jim pove, da učenci ne dosežejo znanja za petico, morajo to spoštovati. Poleg tega morajo biti realni v svojih pričakovanjih, saj vsak otrok ne more biti odličnjak. Večji pomen naj dajo znanju, ne ocenam.
Mnogi opozarjajo, da otroci postajajo vse bolj nasilni, ker starši ubirajo napačne poti vzgoje – nekateri so preveč tolerantni, drugi preveč strogi.
To je težko spremeniti. Starši so bili deležni neke svoje vzgoje, ki se zrcali pri njihovem vzgajanju. Težava je to, da je današnja družba naravnana precej permisivno, precej bolj, kot je bila v preteklosti. Treba se je zavedati, da je vzgojni stil staršev in učiteljev lahko zelo pomemben vzrok za čustvene in vedenjske motnje otrok.
Dr. Janez Vogrinc, dekan ljubljanske pedagoške fakultete.
Gre predvsem za otroke, ki imajo preveč permisivno vzgojo in niso navajeni na pravila in spoštovanje avtoritete. Če jim je že starši ne predstavljajo, potem bo tudi učitelj imel hude težave s takšnim otrokom. Pomembna so jasna pravila, ki jih je treba spoštovati. Če jih ne, potem je dosledno treba izrekati sankcije, saj lahko učitelj samo tako vzgaja. Starši naj mu zaupajo in ne grozijo z odvetniki, učitelji pa morajo učencem postavljati zahteve in imeti do njih velika pričakovanja, med drugim, da naredijo domačo nalogo, čeprav ni obvezna, da naredijo popravo testa ali spisa.
Za izobraževanje za delo z otroki s posebnimi potrebami imate na fakulteti od leta 2009 obvezni predmet inkluzivna vzgoja. Kakšno znanje pa imajo starejši učitelji, ki so se šolali pred tem?
Pri tem predmetu naši študenti dobijo osnovno znanje o delu s takšnimi otroki. Moram poudariti, da to niso strokovnjaki, gre le za to, da znajo v razredu prepoznati učenca, ki bo imel težave, in mu pomagati. Učitelji, ki so prej končali program – takrat v državi nismo govorili o inkluzivnem pedagoškem delu in smo otroke dajali v posebne šole –, tega znanja niso pridobili.
Mnogi tarnajo, da tega znanja nimajo.
Obstaja sistem stalnega strokovnega izpolnjevanja, ki je relativno dobro vzpostavljen in ga sofinancira ministrstvo. Pedagoške fakultete zagotavljamo različna izobraževanja, v katera se lahko vključujejo tudi starejši učitelji. Ne bi zanemarjal niti internih izobraževanj, ki potekajo na šolah. Vsaka ima svetovalnega delavca, kar je dobra specifika našega šolskega sistema. Ti imajo precej več znanja kot učitelji in lahko organizirajo interna izobraževanja in pedagoške konference. Prav tako se lahko vključijo v naše fakultetne programe izpopolnjevanja: izvajanja specialne in socialne pedagoške pomoči za otroke in mladostnike s čustvenimi in vedenjskimi težavami. Tako ne pridobijo samo osnovnega znanja, ki ga dobijo študenti pri rednem študiju, ampak še dodatnega, ki jim omogoča, da izvajajo dodatno strokovno pomoč za učence s posebnimi potrebami.
Koliko učiteljev se udeležuje teh izobraževanj?
V prvih letih je bilo zanimanje večje od števila razpisanih mest, zdaj pa v takšen program vpišemo eno skupino, do 35 učiteljev.
Opozorili ste, da bi bilo smiselno urediti mrežo šol, ki bi se bolj posvečale čustveno-vedenjskim težavam otrok.
Mreža šol v kombinaciji z mobilnimi socialnimi pedagogi je rešitev, ki je na neki način že vpeljana v sistem. Na šoli, denimo, imajo lahko v enem letu slabovidnega otroka, drugo leto naglušnega in ni nujno, da ima vsaka strokovnjaka za vse skupine otrok. Mobilna služba omogoči, da šola dobi strokovnjaka, ki ga v tistem letu najbolj potrebuje, od psihologa, socialnega delavca do specialno rehabilitacijskega, socialnega in inkluzivnega pedagoga.
Posebne potrebe imajo tudi nadarjeni otroci, katerih starši opozarjajo, da v šoli, z izjemo tekmovanj, ne najdejo izzivov. Imamo sistem prepoznavanja nadarjenih, a se zdi, da dlje od tega ne gremo.
S tem se ne bi v celoti strinjal, ker imamo koncept dela z nadarjenimi, ki ima dolgo zgodovino. Na šolah je marsikaj odvisno od tega, kako učitelji organizirajo delo z nadarjenimi. Nekatere šole organizirajo tabore, ponekod imajo dodatni pouk ali posebne sobotne šole zanje. Tekmovanja in priprave nanje so sestavni del dela z njimi, saj se tam družijo s sebi enakimi. Učenec, ki ima občutek, da je najboljši na šoli, pride v skupino učencev z enakim občutkom. Vzpostavi se hierarhija med njimi, nekdo postane boljši, drug slabši, zato dajejo tekmovanja učencu izkušnjo, kako se spoprijeti z uspehom ali neuspehom, ki je marsikdo v šoli ne dobi.
