Sejalec svetlobe, ki svete trenutke najde v kapeli in v hlevu

Zjutraj, ko so bili hribi Zgornje Savinjske doline še v meglicah, je previdno odprl leso. Kobila Kapra se namreč prosto sprehaja po velikem vrtu. Sedela sva zunaj, obdana z zdravilnimi zelišči, okoli katerih so brenčali čmrlji. Kapra je občasno pridirjala mimo, Karel Gržan pa se je zasmejal: »Obad je bil in gospa so ogorčeni.« Z živalmi ima poseben odnos. Razumljivo, saj ga je rešila Batosta. Kobila. »Žival ne pametuje, ampak samo sočustvuje. V miru, v spokojnosti. In ti ponudi obnebje te spokojnosti. Ljudje preveč pametujejo, modrujejo, svetujejo. Živali pa so preprosto spokojne, mirne, izjemno zaznavajo in se odzivajo na tvojo resničnost. Ko sem pregorel, mi je bila podarjena Batosta. Še zdaj so mi sveti trenutki, ko grem v kapelo in štalo.« Batoste ni več. Karli je konjiča predobro ...