Strokovni vidik zadnje bitke soške fronte
Knjižna izdaja: Študija bojnega delovanja in vojaških strategij
Odpri galerijo
Knjigo je izdala Mohorjeva založba.Foto Blaž Močnik
Kobarid – Najbolj znana vojaška ofenziva na slovenskih tleh, s katero se je končala soška fronta, je zdaj strokovno predstavljena v knjigi Zadnja bitka na Soči 1917 avtorjev Blaža Torkarja in Mihe Kuharja.
Dvanajsta soška ofenziva, v kateri so združene nemške in avstro-ogrske sile presenetljivo zlomile italijansko vojsko, je še danes predmet vojaških analiz, območje med Tolminom in Bovcem pa neredko učilnica v naravi za vojaške šole. Zgodovinar dr. Blaž Torkar in podpolkovnik Miha Kuhar sta analizirala priprave na ofenzivo, sestavo enot in soško bojišče, stanje v italijanski armadi, vojskovalno moč nemške vojske in razvoj taktike prodora. Proučila sta vzroke za zmago in poraz ter predstavila nova spoznanja o vlogi Erwina Rommla.
Na podlagi raziskav in spoznanj Torkar in Kuhar poudarjata, da so popolno prevlado na bojišču predvsem nemške gorske enote zagotavljale zaradi neverjetne fizične in psihične pripravljenosti, obvladovanja topografske in taktične orientacije, razumevanja gorskega zemljišča, izurjenosti v jurišni taktiki, sposobnosti sobojevanja z artilerijo, voditeljstva in sposobnosti preživetja v slabih vremenskih razmerah.
Verjamem, da bo pričujoča vojnozgodovinska študija pripomogla tako k aktualizaciji vojne zgodovine, ki ji v kontekstu Slovenske vojske dajemo premalo poudarka in pogostokrat uporabljamo tuje izkušnje, čeprav imamo doma ogromno primerov, na katerih se je treba učiti, ker so jih naši dedje in očetje že doživeli in preučili v praksi,« zatrjuje Bizjak.
Dvanajsta soška ofenziva, v kateri so združene nemške in avstro-ogrske sile presenetljivo zlomile italijansko vojsko, je še danes predmet vojaških analiz, območje med Tolminom in Bovcem pa neredko učilnica v naravi za vojaške šole. Zgodovinar dr. Blaž Torkar in podpolkovnik Miha Kuhar sta analizirala priprave na ofenzivo, sestavo enot in soško bojišče, stanje v italijanski armadi, vojskovalno moč nemške vojske in razvoj taktike prodora. Proučila sta vzroke za zmago in poraz ter predstavila nova spoznanja o vlogi Erwina Rommla.
Preberite še pogovor z Blažem Torkarjem o Erwinu Rommlu.
Aktualizacija vojne zgodovine
Podpolkovnik Matjaž Bizjak v recenziji pravi, da knjiga omogoča študijo vseh treh ravni izvajanja bojnih delovanj: taktične, operativne in tudi strateške: »Avtorja sta poudarila predvsem operativno in taktično raven, vendar sta podala tudi splošen strateški okvir dogajanja, ki je potreben za razumevanje dogajanja.«Doc. dr. Blaž Torkar je zaposlen v Centru vojaških šol/Vojaškem muzeju Slovenske vojske kot pedagog in raziskovalec. Foto Uroš Hočevar
Na podlagi raziskav in spoznanj Torkar in Kuhar poudarjata, da so popolno prevlado na bojišču predvsem nemške gorske enote zagotavljale zaradi neverjetne fizične in psihične pripravljenosti, obvladovanja topografske in taktične orientacije, razumevanja gorskega zemljišča, izurjenosti v jurišni taktiki, sposobnosti sobojevanja z artilerijo, voditeljstva in sposobnosti preživetja v slabih vremenskih razmerah.
Verjamem, da bo pričujoča vojnozgodovinska študija pripomogla tako k aktualizaciji vojne zgodovine, ki ji v kontekstu Slovenske vojske dajemo premalo poudarka in pogostokrat uporabljamo tuje izkušnje, čeprav imamo doma ogromno primerov, na katerih se je treba učiti, ker so jih naši dedje in očetje že doživeli in preučili v praksi,« zatrjuje Bizjak.
