Učenje je lahko učinkovito le pri glasbenikih, ki niso začetniki

Največja težava je popačen zvok, »včasih se zdi, da vsi učenci igrajo na isto glasbilo«, pravi pianistka Manca Udovič.
Fotografija: Učenje na daljavo je lahko zelo učinkovito, a šele pri glasbenikih, ki niso začetniki. FOTO: Manca Udovič/osebni arhiv
Odpri galerijo
Učenje na daljavo je lahko zelo učinkovito, a šele pri glasbenikih, ki niso začetniki. FOTO: Manca Udovič/osebni arhiv

Šolski sistem kljub izkušnji iz prvega vala na drugi val in pouk na daljavo ni bil povsem pripravljen, o glasbenih šolah pa se zdi, da je bil ta prehod nekoliko bolj uigran. Morda je bilo lažje zaradi individualnega dela, če izvzamemo nauk o glasbi, in s tem manjše obremenjenosti platform ter zaradi bolj prilagodljivih urnikov.

Ni pa mogoče spregledati dejstva, da so hreščanje, odmevanje, zamik ter popačen zvok moteči že pri uri matematike ali slovenščine, pri glasbenem pouku in učenju inštrumenta pa še veliko bolj. Tudi zato virtualno poučevanje ne more nadomestiti poučevanja v živo, predvsem pri tistih, ki se šele spoznavajo z glasbilom, je povedala Manca Udovič, pianistka in skladateljica, ki uči v svoji glasbeni šoli v Ljubljani ter glasbeni šoli Emila Adamiča, na oddelku Šmarje - Sap.

image_alt
Kljub težavam pouk na daljavo za vse

 

Največja težava je popačen zvok


»Začetniki lahko ob odsotnosti pouka v živo hitro razvijejo nepravilno držo telesa in sedenja ter postavitve rok. Ker kamera težko zajame učenca od glave do pet – od prstov na klaviaturi do pedalov na nogah –, tako rekoč ni mogoče spremljati njegovega položaja za inštrumentom,« je na primeru klavirja opisala Manca Udovič in dodala, da je najtežje delo z najmlajšimi, ki opisnih navodil še ne razumejo v celoti. Učitelji se prilagajajo, pokažejo določene tehnike na svoji strani kamere, a nekatere podrobnosti je mogoče poučevati samo v živo.

»V prvem valu so bili otroci bolj motivirani za igranje na daljavo, zdaj pri posameznikih opažam, da so že naveličani sedenja pred zaslonom in spletnega komuniciranja s profesorji,« je ocenila Manca Udovič. FOTO: Blaž Samec/Delo
»V prvem valu so bili otroci bolj motivirani za igranje na daljavo, zdaj pri posameznikih opažam, da so že naveličani sedenja pred zaslonom in spletnega komuniciranja s profesorji,« je ocenila Manca Udovič. FOTO: Blaž Samec/Delo


Poleg tega, da učenci pri virtualnem učenju ne morejo igrati ob spremljavi učitelja, kar je po izkušnjah sogovornice pogosta praksa in je učencem v veselje, so neizvedljivi tudi komorne skupine in štiriročno igranje. Največja težava je popačen zvok, »včasih se zdi, da vsi učenci igrajo na isto glasbilo«. Tonskih odtenkov ni, velik del glasbe se po žičnih in brezžičnih povezavah izgubi, če je povezava slaba, ni mogoče ustvarjati glasbe. Opozorila je na dejstvo, da je glasbena šola kljub temu obšolska dejavnost in nadstandard, privilegij, zato težav z računalniško opremo in povezavami, kakršne sicer opažajo pri pouku, načeloma ni.

Vendar se pri pouku na daljavo, kot je poudarila pianistka, o dinamiki glasbe in barvi zvoka ne moremo pogovarjati, »čeprav so to ključni elementi glasbe«. Če je v prostoru več ljudi, so zvoki iz okolice lahko zelo moteči in morda v intervalih celo preglasijo inštrument.


 

Več angažiranosti, iznajdljivosti in prilagajanja


Janez Dolinar je zdravnik in oče štirih otrok, od katerih trije obiskujejo glasbeno šolo, tako javno kot zasebno z javno priznanim programom. »Otroci potrebujejo tih prostor brez motečih dejavnikov, saj je pouk na daljavo drugačen. Zahteva kar nekaj priprav, angažiranosti in pozornosti, tudi od staršev. Že zaradi tehničnih elementov, kakršna je dobra povezava.« Sam je s poukom na daljavo zadovoljen, vsekakor pa od celotne družine zahteva veliko discipline in iznajdljivosti. Pri njih doma so naredili urnik, na katerega so po dnevih napisali, katere obveznosti imajo, otroci pa se sami dogovarjajo, kdaj bodo vadili. Dolinar je pojasnil, da je šola predlagala, na katerem kanalu naj bi potekal pouk, ampak so se na koncu s profesorji dogovorili individualno. Vsak od njih je izbral platformo, ki mu najbolj ustreza. »Večjih razlik med temi kanali nisem opazil, tako da uporabljamo skype, zoom, messenger in viber.«

Dolinar je dejal, da je poučevanje na daljavo skoraj takšno kot v živo in da včasih od profesorjev zahteva še več priprav in inovativnih pristopov, čemur je pritrdila tudi Manca Udovič.

Simon Mlakar, ravnatelj Glasbene šole Celje. FOTO: Piano Brane
Simon Mlakar, ravnatelj Glasbene šole Celje. FOTO: Piano Brane



 

Motivacija otrok bolj ali manj nespremenjena


Poučevanje glasbila na daljavo gotovo prinaša nekaj prednosti – realizirane so vse ure, ni pozabljanja učbenikov in beležk, ni zamujanja, je poudarila sogovornica in dodala, da tudi sicer takšne izgovore pri učencih redko sliši. Prav tako je motivacija za inštrument in igranje, vsaj pri otrocih, večinoma nespremenjena. »V prvem valu so bili bolj motivirani za igranje na daljavo, zdaj pri posameznikih opažam, da so se že naveličali sedenja pred zaslonom in spletnega komuniciranja s profesorji,« je ocenila mlada klasična in jazz pianistka.

Lenart Dolinar, ki že peto leto igra klarinet, meni, da tudi pri pouku na daljavo glasbeno napreduje v enakem tempu kot prej. FOTO: osebni arhiv
Lenart Dolinar, ki že peto leto igra klarinet, meni, da tudi pri pouku na daljavo glasbeno napreduje v enakem tempu kot prej. FOTO: osebni arhiv
Tudi Janez Dolinar je opazil, da je spomladi pouk na daljavo celo pomagal, »saj nam je uspelo doseči, da so otroci začeli bolj redno vaditi, kar je pri napredovanju v glasbi ključno«. Besedam, da so otroci še vedno motivirani za inštrument, je prikimal njegov najstarejši sin Lenart, ki že peto leto igra klarinet. Zdi se mu, da glasbeno napreduje v enakem tempu kot prej. »Večino stvari je mogoče rešiti na daljavo, bi pa osebni stik prišel prav pri intonaciji,« je o pouku na daljavo povedal dvanajstletnik. Zaveda se, da je epidemija onemogočila koncerte in stik v živo, so pa po njegovem koncerti v živo pomembni, saj z njimi učenci 'povedo', kaj so se naučili v šolskem letu. »Dobro je, da te sliši še kdo drug, ne le tvoj profesor in tvoji bližnji«.
 

Brez stika v živo se ni mogoče naučiti inštrumenta


Čeprav v njegovi družini pouk na daljavo sprejemajo kot pozitivno izkušnjo, je Janez Dolinar priznal, da svojih otrok verjetno ne bi vpisal v glasbeno šolo, če bi pouk ves čas potekal na daljavo. Vseeno bi si želel vsaj nekaj pristnega, klasičnega poučevanja. »Ne vem, ali se lahko nekdo nauči glasbila povsem brez kontakta, tudi moje glasbeno znanje je prešibko, da bi lahko učil otroke prvih korakov, zato je tu ključna vloga profesorjev, učiteljev.«

Manca Udovič je učencem, ki jih poučuje v zasebni glasbeni šoli, že ob prvem valu ponudila možnost, da prekinejo pouk in ga nadaljujejo po karanteni oziroma ob omilitvi ukrepov. Meni, da je izkušnja s poučevanjem na daljavo slabša. V javnih glasbenih šolah se je pouk avtomatično preselil na splet za vse učence, pri njej pa le za tiste, ki so to hoteli. »V drugem valu se je za pouk na daljavo pri meni odločilo več učencev kot v prvem. Se mi je pa zdelo pošteno, da to odločitev prepustim njim, čeprav to zame pomeni večjo negotovost.« Manca Udovič je dodala, da je pri poučevanju glasbila na osnovni ravni zelo pomemben odnos med učencem in mentorjem. Tudi od tega je odvisen glasbeni napredek posameznika. »Tega odnosa ni mogoče kakovostno zgraditi pri pouku na daljavo, lahko pa ga tako vzdržujemo. Učenje na daljavo je lahko zelo učinkovito, a šele pri glasbenikih, ki niso začetniki,« je ponovila.

Minulo šolsko leto so izvedli koncert na daljavo, ki je lepo uspel. »Na koncu so v kamero pomahali še vsi starši in nekaj sorodnikov; bila sem presenečena, koliko jih je bilo! Ampak vseeno – glasbo in aplavze je treba slišati v živo. Upam, da kmalu in s čim manj posledicami za vse.«

Preberite še:

Komentarji: