Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Slovenija

Učiteljica starega kova, a se ne boji novih tehnologij

Iza Javornik ljubezen do knjig prenaša z zgledom, nekaj svojih tretješolcev je peljala tudi v Španijo.
Učiteljica Iza Javornik si v šolstvu želi več vztrajnih učiteljev, kot je sama. In manj birokracije. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Učiteljica Iza Javornik si v šolstvu želi več vztrajnih učiteljev, kot je sama. In manj birokracije. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
25. 5. 2024 | 12:00
10:29

Lahko tiščimo glavo v pesek in se pretvarjamo, da tehnologije ni med nami, lahko pa jo uporabimo za nekaj dobrega. To je naredila razredna učiteljica Osnovne šole Božidarja Jakca iz Ljubljane. Da bi njeni učenci bolje brali, uporabljajo aplikacijo, ki jih pri branju doma posname in učiteljici označi, katere besede so morda narobe prebrali. Tako lahko vsak dan preveri branje vseh svojih učencev, ki so zelo napredovali.

Iza Javornik se ne boji novih tehnologij in je kljub mladosti pravzaprav učiteljica starega kova. Vztrajna, zahtevna, hkrati pa se otroci radi izgubljajo v njenem objemu. »Objemi so zjutraj in ko grem iz šole obvezni. Kar kriza je, če se ne poslovimo. Zelo smo navezani drug na drugega. Sebe dam v popolnosti svojim otrokom.« Z njimi je že drugo leto, saj na šoli učiteljice običajno iz drugega napredujejo z otroki v tretji razred. Ugotavlja, da je tak način večinoma zelo dober. »To je čas opismenjevanja, učitelj pozna otroke, njihove sposobnosti. Nekdo v drugem razredu še ni vsega dosegel, bo pa nadoknadil v tretjem.«

Poseben izziv je čedalje več priseljencev v razredu. A pravi, da noben izziv ni nemogoč, če se učitelj prilagodi razredu. Tako vztrajno išče rešitve, da bi otroke ne le opismenila, ampak tudi naučila slovenščine. To ji uspeva »z branjem in ogromno pogovarjanja, z razlago pojavov, okolja, sveta, vsega. Da slišijo čim več besed«.

Pri branju je ključen zgled. Vedno, ko so otroci morali v šoli brati, je tudi sama vzela v roke svojo knjigo in brala. Štiri leta so imeli njeni otroci tako imenovani bralni dnevnik. Dnevno so z risbami ali zapisi označili, da so brali. »To je vsak dan vzelo najmanj petnajst minut pouka, da sem vse pregledala, da sem še koga poslušala brati, ampak vseh nisem mogla slišati.« In je našla rešitev.

Čeprav se imajo v razredu lepo, se tudi že veselijo počitnic. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Čeprav se imajo v razredu lepo, se tudi že veselijo počitnic. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Bralna aplikacija

Zdaj učencem v Teamse naloži besedilo, ki ga morajo prebrati, tam je že vgrajena aplikacija, ki prepoznava branje otrok. Torej, kako so besedilo prebrali, ali so ponovili kakšno besedo, ali so posamezno besedo narobe izgovorili. »Pripomoček je vedno boljši in vedno bolj olajša delo učitelja, da spremlja napredek branja učencev. Sproti lahko kadarkoli pogledam, koliko besed otrok prebere v minuti, ali je napredoval od takrat, ko smo začeli brati, izriše graf napredka, lahko primerjam, kako je napredoval celoten razred, kako je otrok napredoval v primerjavi z drugimi učenci … Veliko dela mi olajša, pa še otrokom je zanimivo.«

Seveda vsega ne naredi aplikacija sama. Otroci svoje branje posnamejo, učiteljica to pregleda doma. »Teamsi mi z različnimi barvami označijo besede v besedilu glede na napake. Potem vse to preverim in tudi ovržem, če napake ni bilo. Vendarle gre za ameriško aplikacijo, ki obvlada angleščino, čeprav je tudi za slovenščino že dovolj dobra. Pa še uči se, ker je to umetna inteligenca. Otrokom potem dam povratno informacijo, jih opozorim morda na določene glasove, kako jih izgovarjajo. Recimo pri priseljencih je L skoraj vedno izgovorjen kot L, čeprav bi moral biti U. Ali pa jih opozorim, da naj berejo počasneje, ker požirajo črke. Običajno dam zraven kratke komentarje, ki tudi otrokom veliko pomenijo. Ker vedo, da jih je učiteljica poslušala.« Ta način ji namreč omogoča, da posluša vsakega.

V projektu je odpeljala na izmenjavo v Španijo osem svojih tretješolcev. FOTO: osebni arhiv
V projektu je odpeljala na izmenjavo v Španijo osem svojih tretješolcev. FOTO: osebni arhiv

Slišati čustva

Po branju uporabijo še aplikacijo, s katero učenci s številkami od ena do pet označijo, kako so se počutili ob branju. Ko izberejo, jim aplikacija ponudi še podrobnejše opise počutja, ki pokažejo, kaj je bil morda (pre)velik izziv. Učiteljica namreč nalaga različno zahtevna besedila. O tem se pogovorijo v šoli, kjer učence najbolj zanima, kako jih je aplikacija »pobarvala«. »Počutje za vsakega učenca se mi prikaže kot nekakšna pošast, ki je različne barve. Ali bolj rdeča ali bolj zelena. To jim je zelo všeč in me sprašujejo, kakšne barve so danes (smeh).«

Pomembno se ji zdi, da razlagajo svoja čustva, saj opaža, da se otroci (in vsi drugi okoli njih) vedno manj zavedajo čustev drugih ljudi. »Ključno je, da vidijo, da vsi doživljamo vsa čustva, da jih doživljamo na različne načine, in da se naučijo, kako ravnati ob določenem čustvu.« Spet najbolj vleče njen zgled. »Ta aplikacija je zelo zanimiva, sploh ko vidijo, da se kakšen sošolec pri branju ni dobro počutil. So že začeli sami spraševati drug drugega, kaj je bilo narobe, ali se mu je kaj posebnega zgodilo. Oponašajo me, ker so vse to slišali pri meni.«

V projektu je odpeljala na izmenjavo v Španijo osem svojih tretješolcev. FOTO: osebni arhiv
V projektu je odpeljala na izmenjavo v Španijo osem svojih tretješolcev. FOTO: osebni arhiv

Prvič z učiteljico na letalo

Šola, na kateri poučuje, se je letos vključila v projekt Erasmus, povezan z digitalizacijo. Kot pravi učiteljica, je bil eden od ciljev, da bi učence opolnomočili, da bi kritično presojali o verodostojnosti podatkov na spletu, kako vse to preveriti, kar prav tako omogoča splet. Projekt so začeli z raziskavo, koliko otroci že znajo in katere veščine imajo. Čeprav imamo polna usta tega, kako nas otroci lahko naučijo več tehnologije, v praksi ni tako preprosto. »Večinoma so vajeni tablic in telefonov, tako da je bilo pri uporabi računalnika izziv že navodilo, naj poiščejo gumb za vklop. Prav tako so bile zahtevnejše naloge pri urejanju besedila v Wordu. Zdaj gremo večkrat v računalniško učilnico.«

V projektu je odpeljala na izmenjavo v Španijo osem svojih tretješolcev. »Prednost je, ker smo že dve leti skupaj in sem se prav zato odločila, da sem dovolj pogumna, da jih lahko peljem. Sploh, ker še nikoli niso bili na letalu in nikoli tako dolgo brez staršev. S sabo sem vzela še dve učiteljici, ki sta pomagali, da smo vseh osem dni krasno izpeljali.« Že pred odhodom je teh osem učencev skupaj z učenci osmih in devetih razredov izdelalo 70 strani dolgo brošuro o Sloveniji. »Delali so v Canvi, ki je enostavna za grafično oblikovanje in določene predstavitve. Delala sta po en tretješolec in en otrok iz tretjega triletja skupaj, tako da smo imeli pravo medgeneracijsko sodelovanje. Mogoče sem skupno samo petkrat malenkost pomagala in pregledala na koncu, ampak celotno brošuro so pripravili samostojno.«

Pri branju in nasploh v razredu je zelo pomemben zgled. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Pri branju in nasploh v razredu je zelo pomemben zgled. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Maj je naporen

Čeprav se imajo v razredu lepo, vsi komaj čakajo počitnice. Maj je naporen. Pred kratkim so se vrnili iz šole v naravi, kamor gredo vsako leto od prvega razreda. Pozna se tudi, da so v tretjem razredu že ocene. »Na naši šoli sicer že v času opisnega ocenjevanja napišemo tudi odstotke, ki bi jih učenec dosegel, zato da so neka realna pričakovanja. Ampak staršem na prvem roditeljskem sestanku povem, da številke v življenju niso pomembne. Naj dajo vse od sebe, naj se učijo, pripravljajo, in bodo tudi rezultati takšni, kot jih otroci zmorejo.« S starši je v zelo dobrih odnosih, čeprav ji tudi priznajo, da morajo tu in tam stisniti zobe, ker je vztrajna in zahtevna. »Ampak kasneje vidijo, zakaj veliko zahtevam.«

V šolstvu si želi več vztrajnih učiteljev, kot je sama. In manj birokracije. »Včasih kar pozabiš biti učitelj. Ves čas se moraš opominjati, da si v službi zaradi otrok. Tu so še številne spremembe, za katere se sprašuješ, ali so smiselne. Tudi denimo prenova učnih načrtov, v katero so vključeni večinoma strokovnjaki teoretiki, ki so redko v razredu, če sploh. Ti nimajo najbolj realne predstave, s kom imamo učitelji opravka, kako delamo, kako je stvari danes sploh mogoče izpeljati. Ključno se mi zdi, da učitelj ve, zakaj je v razredu, kaj hoče doseči, včasih pa naredi kaj tudi po zdravi kmečki pameti.«

Učitelj sem! Učiteljica sem!
Učitelj sem! Učiteljica sem!

Sorodni članki

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine