Želel sem si dokazati, da lahko sedim šest ur v pisarni

Ko je Jernej Damjan leta 2021, pri 38 letih, končal kariero profesionalnega smučarskega skakalca, je imel v žepu diplomo iz marketinga in tudi že nekaj delovnih izkušenj. Ne samo iz policije, kjer je bil zaposlen kot športnik in je bila njegova vloga predvsem krepiti ugled policije na različnih dogodkih ter v šolah in vrtcih.

Nabral jih je tudi v stroki, ki jo je izbral kot drugo kariero. Že med aktivno kariero se je priključil podjetju kot vodja družbenih omrežji in nudil pomoč pri organizaciji dogodkov. Po zaključku kariere pa je prevzel vodenje družbenih omrežji nordijskih disciplin na Smučarski zvezi Slovenije.

Pred štirimi leti ste končali profesionalno športno pot, kako se znajdete v drugi karieri?

Vsak dan bolje. Športniki se upokojimo dvakrat v življenju, prehoda pa sta lahko bolj lahka ali pa bolj težka. Jaz sem o tem zelo veliko razmišljal že pred zaključkom športne kariere, tako da res ni bilo težko. Zato vsem športnikom polagam na srce, naj v naprej razmišljajo, kaj bodo počeli, ko bodo končali športno kariero.

S čim vse se zdaj poslovno ukvarjate?

Bil sem zelo vesel, ko mi je Smučarska zveza Slovenije odprla vrata, tako da sem lahko začel tu postavljati svojo post-športno kariero, zdaj pa sem vodja marketinga za nordijske discipline v tej organizaciji. Počnem pa tudi še marsikaj drugega. Že tri leta sem sokomentator na TNT Sports (februarja letos se je TV-mreža Eurosport združila s TNT Sports), in sicer komentiram vse tekme smučarskih skokov.

Sem tudi predstavnik skakalcev pri Mednarodni smučarski zvezi (FIS), kar je pro bono funkcija, kakor tudi moje delo kot predstavnik vseh tekmovalcev v izvršilnem odboru Smučarske zveze Slovenije. Dela mi ne zmanjkuje.

Zakaj marketing? Kaj vas posebej navdušuje v tej stroki?

Sem otrok družbenih omrežij, ker so se začela pojavljati ravno v času moje športne kariere. Profila na facebooku morda nisem odprl čisto takoj, ko je bilo to mogoče, na instagramu pa mislim, da sem ga že v prvem tednu, ko je bila aplikacija dostopna v Sloveniji. Vedno sem se zavedal in tudi verjel, da bodo družbena omrežja postala medij prihodnosti. In točno to se dogaja.

Začel sem tako, da sem na smučarski zvezi dve leti vodil socialna omrežja za nordijske discipline. Sicer pa sem marketing tudi študiral. Veliko stika z njim sem imel že skozi športno kariero, v okviru sponzorskih pogodb. Tako sem videl, kako stvari potekajo, kaj pričakujejo sponzorji, se pa seveda tudi na tem področju veliko spreminja.

Ko sem začel skakati, so sponzorske pogodbe temeljile na nalepkah z logotipi, zdaj je precej več od tega, pomembno je kreiranje zgodb, lahko tudi z vidikom trajnosti. Sponzorji pričakujejo statistike, ki jih v preteklosti niso zahtevali. Tako da se trenutno zelo trudim pridobiti čim več teh podatkov, na podlagi katerih bo možno ovrednotiti sponzorstva, torej, kaj so s podporo športnikom in športu pridobili.

Pridobivanje sponzorjev je zahtevna naloga, zdaj, ko so v veliko podjetjih lastniki iz tujine, je še težje. Zelo težko se je pogovarjati, sploh s tujci, če nisi opremljen s konkretnimi podatki. Tako da mi je pomembno, da je vse transparentno in da lahko stojim za vsem, kar ponudimo. In da so na koncu pogodbe ustrezno vrednotene ter da so vsi – športniki, smučarska zveza in sponzorji – zadovoljni.

Še preden ste skakalne smuči postavili v kot, ste delali v gospodarstvu. Kako so vam te izkušnje pomagale pri odločanju o drugi karieri?

Za marketing sem skrbel v podjetju, ki se je ukvarjalo z izposojo luksuznih vozil in organizacijo dogodkov. Delo sem bolj kot ne opravljal pro bono, ampak predvsem mi je bilo pomembno z vidika, da sam sebi dokažem, da sem sposoben delati tudi kaj drugega kot biti športnik. Da lahko sedim šest ur v pisarni in da ne bom umrl zaradi tega. To mi je bilo bistveno. Sem pa moral zelo dobro načrtovati obveznosti, da sem opravil vse tako kot profesionalni športnik kot v podjetju.

Upravljanje s časom je bilo zelo pomembno, mi je pa dobro uspevalo. Iz športa sem vajen, da nimam urnika od osmih do štirih, moj urnik je 24/7. Moja filozofija je, da si moraš znati vzeti čas takrat, ko ga potrebuješ in na drugi strani, da takrat, ko veš, da lahko nekaj narediš, to tudi izpelješ in ne odlašaš na kasneje.

Pravice do odklopa v vašem slovarčku ni?

Skrbim tudi za športnike, njihova oblačila ter da so sponzorski logotipi na vseh dogodkih, ki se jih športniki udeležijo, na pravem mestu njihovih oblačil. Nič me ne moti, če od športnika dobim sporočilo z nekim vprašanjem ob osmih zvečer. Mogoče zaradi tega, ker sam izhajam iz tega okolja. Oni pač ne delajo od osmih do štirih, ampak takrat, ko morajo.

Sem pa ugotovil eno stvar, ki mi ni čisto všeč. In sicer marsikdo rad pošilja elektronsko pošto v petek popoldne, med 14. in 16. uro, tako, da konča svoje delo za tisti teden. Ampak zame, z mojo glavo, ki mi ne pusti, da bi šele v ponedeljek uredil stvari, ki izhajajo iz teh elektronskih pošt, to pomeni, da ob petkih dostikrat delam malo dlje. Ampak za to sem čisto sam kriv, bistveno mi je, da dam stvari iz glave.

Katere izkušnje in sposobnosti, ki ste jih vi pridobili kot vrhunski športnik, vam zdaj pomagajo pri delu in kako?

Veliko jih je. Šport ti zagotovo da doslednost, organizacijo, sposobnost upravljanja s časom. Že prej, kot športnik, sem gradil odnose s sponzorji, ker mislim, da je zelo pomembno, da se športnik giblje med njimi. Tudi, če so pokrovitelji panoge, ne pa njegovi osebni sponzorji. Treba je navezati stike, biti prisoten, se družiti z ljudmi.

Če sem le mogel, sem se udeleževal raznih konferenc in podobnih dogodkov. Vse to z namenom, da me ljudje opazijo, da vidim, kako komunicirajo, kaj jih zanima. Te informacije potrebuješ, da lahko deluješ v marketingu. Seveda pa zdaj vem več, kot sem prej, z zdajšnjim znanjem bi kot športnik kdaj ravnal drugače.

Iskreno, najtežje v novi karieri mi je bilo spoznanje, da svet ne deluje tako kot športniki, vsaj jaz. Torej, da delo, ki ga zmoreš narediti danes, tudi narediš. Moraš ga narediti danes, čeprav bi ga lahko tudi jutri. Zaradi tega imam včasih v poslovnem svetu težavo, ker sem prehiter. Tako funkcioniram in včasih, ko čakam odgovor na elektronsko pošto dva, tri, štiri dni, včasih tudi tedne, se moram kar psihično pripraviti.

Ste bili bolj pod stresom kot vrhunski športnik ali ste zdaj, v drugi karieri?

Drugačen stres je, povezan z drugačno odgovornostjo. Kot vrhunski športnik sem delal zase in če česa ne bi naredil, bi bil oškodovan samo jaz. Zdaj delam za druge in če nečesa ne naredim, je lahko oškodovanih veliko ljudi. To je bistvena razlika.

Se znate odklopiti od dela? Kaj vam zdaj dviga adrenalin?

Nisem človek, ki bi iskal adrenalin. Sem in tja si ga zaželim, ampak najraje sem z družino in v naravi. In zelo se trudim, da čez vikende nimam telefona pri sebi. Sicer vsake toliko časa grem pogledat, če je kaj novega, ampak takrat, ko se tako odločim.

Poudarjate pomen izobrazbe in priprave športnika na drugo kariero že v času aktivne športne kariere. Kaj pričakujete od nacionalnega kariernega centra za športnike, ki bo predvidoma zaživel prihodnje leto?

Pričakujem najprej, da bo poudarek na izobraževanju. Opažam, da v veliko panogah kar malo pozabljajo na to. Ampak moramo se zavedati, da če si vrhunski športnik tretjino svojega življenja, si zelo dolgo vztrajal. In večina se ne zaveda, niti noče razmišljati, kaj bo po tem, kako težko je dobiti zaposlitev, če nimaš izobrazbe.

Javnost vidi samo športnike, ki so res uspeli, ampak veliko je tistih, ki so se trudili, pa jim nikoli ni uspelo. Tudi ti potrebujejo vsaj neke usmeritve, podporo, da se bodo po koncu kariere lažje znašli. Slovenija je majhna in – če izhajam iz smučarskih skokov – mislim da ni junaka, ki bi z njimi zaslužil dovolj, da bi lahko rekel, da se bo po končani športni karieri upokojil in ne bo potreboval druge kariere.

Želim, da če ne drugega, da pogovarjanje o tem ne bo več bav-bav. Dejstvo je, da enkrat moraš končati športno pot, do 90. leta gotovo ne boš skakal in se nato v izteku skakalnice ulegel in to je to. Treba je razmišljati naprej in biti odprt. Ne pravim, da se je treba veliko posvečati. Jaz sem malo delal, toliko da sem videl, kako to izgleda, in pridobil sem izobrazbo. Zato mislim, da mi je bilo lažje.

Je pa verjetno težko zbrati energijo in misli za učenje ob obveznostih v povezavi z vrhunskim športom?

To je stvar percepcije. Prepričan sem, da imajo športniki dovolj časa, če učenje vzamejo kot nek odklop. Namesto da igrajo igrice in gledajo filme, naj vzamejo knjigo in berejo. V pripravljalnem obdobju je res zelo malo časa, ampak ko si na tekmi, imaš vsaj tri ali štiri ure na dan, ko lahko ležiš v postelji in kaj pametnega narediš zase.

V enem od intervjujev ste dejali, da želite dvigniti zimski šport na višjo raven, predvsem z vidika, da bi bil zanimivejši za mlajše gledalce. Se kaj premika na tem področju?

To ni toliko stvar smučarske zveze. Trudimo se približati šport mlajšim že s tem, da smo na vseh družbenih omrežjih, torej, da smo tam, kjer so oni. In da imamo projekte skupaj s šolami, kot je na primer Mini Planica. Izziv je, ker se čas pozornosti mladih zelo skrajšuje.

Mladi vidijo nove stvari in kar jih zanima, najdejo predvsem prek telefonov. Gre bolj za stvar Fise, kako narediti produkt – v mojem primeru smučarske skoke – bolj zanimive. Mislim sicer, da velike skrbi za ta šport ni, ker je ekstremen oziroma ekskluziven in bo vedno pritegnil določen delež ljudi. Ga je pa res čedalje težje približati bodočim navijačem in novim prvakom.

Koliko lahko prispevajo tehnologije s podatki in analizami, ki se gledalcu izpisujejo na zaslonu?

FIS je konservativna organizacija, ki se zelo počasi obrača, a v zadnjih dveh letih je naredila velik napredek – sploh na družbenih omrežjih in pri tem, kako dostavljati podatke. Ampak so ti podatki dvorezen meč, ker več kot jih je na ekranu, manj pozoren je gledalec na tekmovalca.

Zdaj se pogovarjamo o novih modelih tekmovanj, ki bi bili bolj zanimivi. Težava je po mojem mnenju, da športi temeljijo na junakih in ne na športu kot takem. Šport moramo narediti tako zanimiv, da ga bodo ljudje gledali zaradi njega, ne samo zaradi junakov.

Ste član komisije športnikov pri FIS, kakšne so še vaše mednarodne funkcionarske ambicije?

Funkcionar sem že kar nekaj let. Od leta 2014 sem član izvršilnega odbora Smučarske zveze Slovenije, kot predstavnik športnikov, v mednarodni smučarski pa sem predstavnik skakalcev od 2019. Ta mandat mi poteče leta 2027 in potem še ne vem, kako se bom odločil. Velikokrat ugotoviš, da vlagaš ogromno energije v nekaj, kar bi rad izboljšal, pa leti veliko polen pod noge.

Nekajkrat sem se že zamislil, ali mi je tega treba. Mednarodne funkcije niso plačane, kar pomeni, da je vlaganje truda, časa samo moja dobra volja. Nekje je meja, koliko se še pripravljen vlagati in zavedati se moramo, da imamo samo eno življenje, ki ga je treba tudi uživati. Zagotovo pa se še vedno trudim po najboljših močeh.

Kaj pa vas motivira pri delu?

Moj največji motiv je spremeniti stvari na bolje za vse deležnike v situaciji s katero se ukvarjam. Naj bodo to tekmovalci, sponzorji, organizatorji tekmovanj ali najpomembnejši člen v športni verigi, naši zvesti navijači.

Sami sebe vidite kot športnika ali poslovneža? 

Težko reči. Še vedno sem bivši športnik. Ko si enkrat športnik toliko let na takšni ravni, mislim, da bom do smrti bivši smučarski skakalec. Rezultati bi bili lahko kaj boljši, ampak bolj so mi pomembne vse izkušnje, ki sem jih dobil s športom in vsa poznanstva, ki sem jih spletel. To je tisto, kar mi daje moč za prihodnost.

Dejstvo pa je, da si želim ostati v skokih čim dlje, ker za skoke ni šole in iz knjig se ne moreš naučiti skakati. Želim si bom lahko znanje in izkušnje, ki sem jih dobil kot skakalec v 28-letni karieri, prenesel na mlade in jim omogočil boljše pogoje, boljši začetek kariere in boljši prehod v drugo kariero.