Ljubljana – Pred dobrimi osmimi leti je bila v središču stare Ljubljane, na Bregu 22, ustanovljena prva slovenska javna delavnica za visoki tisk. V lokalu z zanimivim imenom TipoRenesansa je poleg delavnice s starimi stroji in regali, polnimi tiskarskih črk, videti še marsikaj, kar je v današnjem svetu digitalnega tiska in izginjajoče uporabe rokopisa postalo prava redkost. Denimo uporabo kaligrafije v različnih materialih, tudi v kamnu.

A kot pravi lastnik Marko Drpić, rojen Ljubljančan, vendar po očetu tudi potomec kamnosekov z Brača, mu zadnje čase za kaligrafijo in obdelavo kraških apnencev zmanjkuje časa. Tega posveča predvsem tisku ter zbiranju starih tiskarskih strojev in opreme. Kar bi večina težko pripisala nekomu, ki je na ljubljanski univerzi diplomiral iz umetnostne zgodovine in bibliotekarstva, pred tem pa študiral še strojništvo in indoevropsko primerjalno jezikoslovje.



Sam daje še poseben pomen učenju in praksi v tujini. »Ko se mi je pred leti ponudila priložnost, da se v Belgiji učim pri Kristofflu Boudensu, velikem mojstru kaligrafije, sem začasno pustil študij, kajti tako priložnost dobiš enkrat v življenju.« Pri njem se je učil kaligrafije in klesanja črk v kamen. Po vrnitvi je eno leto delal pri znanem kamnoseku, zdaj že pokojnem Borisu Udovču iz Naklega pri Kranju. Z njim je, kot pravi, delal tudi fontano na Ljubljanskem gradu in marsikatero napisno tablo. Nato se je spet lotil študija, diplomiral in se zaposlil, nekaj časa je bil vodja knjižnice v etnografskem muzeju.

»Toda ljubezen do kaligrafije in kamnoseštva me nikoli ni zapustila. Ko sem bil v službi, sem za te dejavnosti porabljal dopust. Nekega dne pa sem imel dvojnega življenja dovolj. Varno službo sem pred več kot desetletjem zamenjal za negotovo svobodo samostojno zaposlenega v kulturi in tako je še danes. Ni mi žal, saj sem videl in doživel marsikaj, česar sicer ne bi.«
 

Tiskarska zbirka v starih skednjih in ladijskih zabojnikih

Z odhodom v svobodni poklic se je začela tudi zgodba o ljubezni do tiska. »Tedanji ženi sem se pridružil v studiu za grafično oblikovanje in tam sem pogosto doživel frustracijo, ko pride grafični oblikovalec v tiskarno in mu tiskar reče, da nečesa ni mogoče izvesti. V tistem času sem že imel nekaj stare tiskarske opreme, ki sem jo vzel, ker se mi je zdela lepa. Hranil sem jo v skednju pri hiši, kjer sem živel. Potem pa je leta 2010 Ljubljana postala svetovna prestolnica knjige in sem mestni občini ponudil, da bi razstavil to zbirko. Dali so mi prostor in v teh treh mesecih se je moje življenje popolnoma spremenilo.«



Zatem so priredili še festival črk, ki je imel velik odmev in obisk. V tistem obdobju se je, kot pripoveduje, veliko pojavljal v medijih in oglašati so se mu začeli nekdanji grafiki različnih poklicnih profilov – klišarji, reprografi, tiskarji, ročni stavci, knjigovezi ... »Prinašali so znanje in tudi konkretne predmete ali vsaj fotografije. Nastala je sijajna mreža mojstrov te stroke, ki se še vedno krepi.« Pred dvema letoma je napisal knjižico, v kateri so zbrane anekdote, vezane na tiskarstvo. Prav tako se veča zbirka tiskarske opreme, ki večinoma izvira iz petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja. Tolikšna je že, da komaj najde prostor zanjo. Domuje v praznih skednjih, v hlevih in drugih gospodarskih poslopjih na deželi, celo v ladijskih kontejnerjih. Stroje tudi sam restravrira, včasih mu pri tem pomagajo prostovoljci. »Priznam, da me je tiskarstvo čisto prevzelo.«

TipoRenesansa, ustanova v javnem interesu

Pred nekaj leti se je prejšnjemu studiu za grafično oblikovanje pridružila še tiskarna, s podporo stroke so za studio, delavnico in trgovino dobili sedanje prostore na Bregu, predlanskim pa je TipoRenesansa pridobila status ustanove v javnem interesu. Drpić: »Že večino življenja poučujem. Prej sem poučeval predvsem kaligrafijo, zdaj poučujem visoki tisk. Prirejamo delavnice za vse generacije, od otrok v vrtcu do podiplomskih študentov in starejših. Bil sem tudi že mentor pri več diplomah. Na prakso k nam prihajajo volonterji z vsega sveta, saj je takih delavnic tudi po svetu malo.«


Ob našem obisku smo naleteli na mlado Estonko Eve Ormissoniz Talina, ki je v Ljubljano prišla prek mednarodne izmenjave​ Erazmus. Povedala je, da je doma delala v grafičnem studiu, zdaj študira informatiko in namerava postati programerka. Ta mesec pričakujejo fotografinjo iz Slovaške, ki bo poslikala njihove izdelke, oni pa ji bodo pomagali pripraviti spletno stran, natisniti brošure in oblikovati blagovno znamko.

V prihodnosti bi radi gojili kulturo knjige

Marko Drpić ima jasno vizijo, kaj si želi početi v prihodnje. »Za zdaj delamo predvsem za druge, nato pa bo, upam, v ospredju naš interes. Predvsem bi radi gojili kulturo knjige. Imamo veliko zbirko kovinskih in celo lesenih klišejev za tiskanje. Zdaj lahko pri nas najdete šivane beležnice in posebne blokce, ki jih arhitekti radi uporabljajo za skicirke, ker so skoraj neuničljivi.«



Ponosen je, da so o njihovem lokalu in delu v njem pisali tako ugledni tuji časopisi in revije, kot sta New York Times in National Geographic. Doma jih, pravi, zaenkrat cenijo manj kot v tujini. So se pa prednosti kombinacije 'starega' in sodobnega tiska (stari bi bil za založnike predrag, zato se uporablja predvsem za naslovnice) že pred časom zavedali nekateri ustvarjalci, med njimi Svetlana Makarovič in Metka Krašovec.

Koristna uporaba invazivnih rastlin

To leto bo za sodelavce TipoRenesanse povezano predvsem s koristno uporabo invazivnih tujerodnih rastlin. Projekt Applause (Alien Plant Species), katerega nosilka je ljubljanska mestna občina, bo trajal do oktobra prihodnjega leta. Sodi med 16 izbranih tovrstnih projektov v EU. Od 5,2 milijona evrov, kolikor je skupna vrednost projekta, bo EU prispevala 4,2 milijona. Poleg TipoRenesanse je v njem še enajst partnerjev. »Iz ameriškega javorja bomo naredili lesene črke. Pridobili smo že dva izredno redka stroja, ki nam bosta omogočila izdelavo teh črk, narejenih po zamislih uglednih slovenskih oblikovalcev, tako da bo to tudi njihova promocija. Načrtujemo delavnice, na katerih bomo s temi lesenimi črkami tiskali plakate.«