V nadaljevanju preberite:

Domačini, ki so se družili s Susan Sontag, so kasneje povedali, da je sedela tam z njimi, jedla grozno hrano, živela v sobah, ki so jih obstreljevali. Vse je počela enako kot oni. Zanje je predstavljala tisti del sveta, ki je razumel, kaj se dogaja. Preostali svet ni. Sarajevčanom je njen obisk pomenil veliko več kot prihod nekega premiera. Nobenemu predsedniku vlade niso verjeli. O njeni naklonjenosti pa niso nikdar podvomili. Dvomili so o naklonjenosti vseh drugih. Izpostavila se je na ognjeni črti in pričala – in si zaslužila splošno spoštovanje. Toda nič od tega ni ponujalo odgovora na najtežje vprašanje, ki ga je sama sebi ves čas zastavljala – kaj lahko ona, kot posameznica ali kot simbol, naredi, da bi pomagala? Kasneje je napisala, da bi bil morda najboljši odgovor na to vprašanje – molk. Vendar ni molčala. Prišla je z Beckettom.

V Sarajevo se je vrnila 19. julija 1993, da bi režirala Čakajoč Godota. Predstavo so pripravljali brez elektrike in brez tega, kar bi lahko imenovali kostumi, za scenografijo so bile samo plastične folije, ki so jih Združeni narodi razdeljevali, da bi ljudje z njimi zakrili okna, razbita z ostrostrelskimi naboji. Sceno so sestavljali posušeno drevo in kanta za smeti; strogo minimalističen jezik; liki beračev v cunjah – eden brez vida, drugi brez govora – ki čakajo rešitev, ki nikdar ne pride.

V Sarajevu je bila to vsakodnevna realnost. »Tukaj so ljudje, ki trpijo,« piše v prvem prizoru, »in ne razumejo, da gledajo svoja lastna življenja.« Izudin Bajrović, igralec, meni, da izbor drame ni bil naključen: »Resnično smo čakali, da nekdo pride in nas reši tega zla. Osvobodi trpljenja. Toda nihče ni prišel, da bi nam pomagal. Zaman smo čakali. Čakali nekoga, ki bi rekel, da vse skupaj nima smisla, to ubijanje. Mi smo čakali. Mi smo živeli Čakajoč Godota.«