Tam, kjer je molo San Carlo
Tam, kjer je molo San Carlo, »smo tudi mi, sedimo pri mizi pred Caffè degli Specchi, kavarno z zrcali, ki že od cesarskih časov razvaja svoje goste s kavo, vinom in opečenimi kruhki. Tržaška kava, nam pohvalno zagotovi natakar, je najboljša kava na svetu.« Tako zapiše valižanska pisateljica Jan Morris, ki je bila nekoč James Morris, reporter, ki je novico o zavzetju Everesta prvi sporočil v svet. V njeni zadnji potopisni knjigi Trst in kaj pomeni nikjer (Trieste and the Meaning of Nowhere) je glavni junak nekoč največje slovensko mesto Trst, ki ga opiše s svojim priljubljenim izrazom – enklava sui generis (nekaj posebnega).
Dan je še pomladen, morda eden med zadnjimi, preden nastopi vrela duša poletja v Trstu, kjer so nekdaj Jugoslovanom prodali do tisoč kavbojk na dan. Sediš, kdo ve, če ne za isto mizo, za katero je sedela Jan Morris (1926–2020) v kavarni degli Specchi, ko je zapisala, da po neki anketi leta 1999 kar 70 odstotkov Italijanov ni vedelo, da Trst pripada Italiji. Težko verjetno, toda ne da bi se obremenjeval s tem, sem si prišel na razstavo Mirója v muzeju Revoltella, palači bogatega samskega barona, ki je hišo, natlačeno z umetninami iz vsega sveta, prepustil mestu. Veliki teleskop na trinožniku v eni njegovih sob je še vedno usmerjen proti pristanišču, proti pomolu San Carlo.
Na Trgu Unità
Pred teboj je zdaj velik prazen prostor, ki mu domačini rečejo Trg Unità, oko mesta, menda največji trg v Italiji. Ali vsaj največji trg v vseh mestih Jadrana. »To je vesel kraj, bolj kot večina Trsta,« piše Jan Morris. Vtis ni varljiv. Kar naprej se nekaj dogaja. Za proslavo ob nastopu tretjega tisočletja so celoten trg okrasili z velikansko sliko, ki je prikazovala umestitev Trsta v Evropi. Stotine meščanov je pomagalo nanašati tone barv po površini trga. Nastal je eden največjih grafitov, kar jih je bilo kdaj narisanih. Kavarna degli Specchi je po tem, ko so čistili to umetnino, za več dolgih mesecev zaprla svoja vrata.
Onstran trga vate strme umetniške alegorije na slavni stavbi Tržaškega Lloyda (Lloyd Triestino). Znamenita ladijska družba je pred drugo svetovno vojno potovanja po svetu ponujala v svoji agenciji na Miklošičevi 15 v Ljubljani, kot dokazuje fotografija iz knjige Rex, mit iz plitvine, monografije o znamenitem prekomorniku, ki jo je izdal Pomorski muzej v Piranu. Konec koncev je Lloydova čezoceanka Rex, katere ostanki trohnijo blizu obale pri Izoli, ponosno nosila modri trak, lento za najhitrejšo plovbo čez Atlantski ocean, skoraj dve leti.
Miroslav Košuta na pomolu San Carlo
Trst je bil na začetku 20. stoletja eno velikih evropskih pristanišč – ladijski tovorni list Via Trieste so poznali povsod – in pomembno vozlišče med Evropo in Azijo. Tretji vhod v Sueški prekop so ga zveneče klicali, saj je bil parnik Primo z matično luko v Trstu prvo komercialno plovilo, ki je zaplulo vanj še pred njegovim uradnim odprtjem.
Zdaj si torej ob vodi in vidiš, da se trg na neki način podaljšuje v razsežen pomol. To je pomol s starim imenom San Carlo. Zamejski pesnik Miroslav Košuta v intervjuju za Delo, ki je objavljen ob prejemu pesnikove Prešernove nagrade, pove, da je to molo, po katerem se prav rad sprehaja. Eno svojih pesniških zbirk celo poimenuje Mesto z molom San Carlo: »Naročil sem nekaj vlakov, da opremim postajo,/primerno število parnikov za pristanišče,/pomol Audace sem znova prekrstil v San Carlo.« Že iz teh verzov je jasno, da je San Carlo pomol z bogato zgodovino.
Od tod, posebej z njegovega konca, ki sega daleč v Tržaški zaliv, gre nepozaben pogled na Miramar, grad, ki se ga drži neke vrste prekletstvo. Vsi znani stanovalci so umrli kmalu po odhodu. Le britanski general Freyburg je po drugi svetovni vojni prekinil ta urok. Kasneje je povedal, da zato, ker ga je bilo strah in je spal na vrtu. »Gnezdu nad njim se pravi Kontovel, kjer živim zadnja leta,« pojasni Košuta in doda, da ima tudi sam kot član občinske komisije za toponomastiko nekaj zaslug, da pomol danes nosi vsaj spominski napis San Carlo. Tako njegovo staro ime ni potonilo v neko drugo morje – morje preteklosti.
Dragotin Kette, Srečko Kosovel in Boris Pahor
Miroslav Košuta pripoveduje, da je na zgodovinski pomol rad hodil še eden od velikih slovenskih pesnikov, Dragotin Kette. Dogajanje v pesniškem ciklu osmih pesmi je postavil prav sem in ga tudi poimenoval s starim imenom pomola. Občutek osamljenosti in melanholije je poskušal zakriti z doživljanjem velikega mesta in mogočnega morja. Kette je v Trstu služil vojsko in zbolel za tuberkulozo. Po nesrečni ljubezni je iskal tolažbo v simpatiji do neznanega tržaškega dekleta. »Ne tisoče let, vsak dan/hitiš čez visoko obočje/k nižinam obzorja/v mehko naročje/vesoljnega morja.«
Na koncu pomola sedeš, noge bingljajo nad vodo, Jadransko morje je vijolični pas in molči. Sonce se blešči, a ne žareče. Jan Morris bi rekla: »Nekdo zažvižga odlomek iz Puccinija. Naključni vlačilec prečka pristanišče. Bahave palače, ki obrobljajo obalo, koničaste in okrašene s simbolizmi, se zdijo opustele, kot med siesto, in na robu pomola sedi samoten ribič, zgrbljen in negiben nad plovcem, ki nikoli ne zaniha.« Tako nekako tudi je. Zastave na Trgu Unità so mlahave, nič ne zapiha. Lahko gledaš na sosednji pomol bersaljerjev, kjer so ne tako dolgo tega še pristajali veliki grški trajekti. In napev iz Puccinija – brez presenečenja bi bil lahko refren iz ene od oper: »Mai più ritornerai, mai più. Nič več, ne vrne se nič več!«
Tudi Srečko Kosovel, ki je sem prihajal s Krasa, se je najbolje počutil prav na pomolu San Carlo, od koder je lahko občudoval mesto, ki ga je imel rad. »Kako lep je Trst, ako ga pogledaš s spočitim, jasnim pogledom.« V mestu so živeli njegovi prijatelji in kot enajstletnik je svoj prvi spis, objavljen v otroškem listu Zvonček, posvetil prav Trstu. Verjetno bi mu bilo všeč, da je Patti Smith, ameriška rock pevka, septembra 2019 na začetku svojega koncerta v mestu prebrala njegovo pesem Majhen plašč. San Carlo je še v pozni starosti zvesto obiskoval tudi Boris Pahor, ki je v enem stavku zaobjel vse, kar sta mu pomenila Mesto v zalivu in njegov slavni pomol: »Sem sem se hodil spovedovat.«
San Carlo postane Audace
Pomlad je, a ne moreš, da ne bi pomislil, kakšen blagoslov je zimski dan na pomolu, kadar ni vetra. Na koncu, tik pred morjem, je postavljena vetrovnica – roža vetrov. Običajni sredozemski vetrovi zasedajo svoja običajna mesta na okrogli plošči, čisto sama, daleč na robu, pa stoji burja, spektakularen veter, ki je vedno sam zase. V starem mestu so po njej poimenovali ulico in nekoč so bile ob hišne zidove pritrjene vrvi, da so se jih pešci lahko oprijeli. Verjameš, da je Jan Morris našla dneve brez burje, ko je na molu San Carlo, ki se danes imenuje pomol Audace, sedla na priveznik za ladje in pisala svoje nostalgične spise.
Zgodovina pomola sega v čas, ko je dobil ime po avstrijski bojni ladji San Carlo, ki je v 18. stoletju dolgo propadala in nato potonila ob obali in njena trohneča kobilica z ogromno tonažo je predstavljala prav prikladno osnovo za gradnjo današnjega pomola. Postopoma so ga podaljševali – najprej je bil od obale ločen z lesenim mostom – šele kasneje je dosegel sedanjo dolžino 264,5 metra. Številni parniki Avstrijskega Lloyda z visokimi dimniki so pristajali ob njem, toda danes ni več vseh tistih veličastnih ladij, edini dogodek, ki še omogoča pristanek, je slavna regata La Barcolana. Domnevaš lahko, da sta s tega pomola odplula tudi Albert Einstein in Adolf Eichmann, ki sta, na poti proti dvema različnima Amerikama, bežala skozi Trst.
Obstaja ovitek kataloga iz leta 1934, na katerem je tržaško nabrežje, kot so si ga radi predstavljali Mussolinijevi fašisti. Stilizirane tovorne ladje obrobljajo pomole spredaj in zadaj in gladek rušilec s tremi dimniki stoji ob pomolu Audace. Lokalni časopis Il Piccolo takrat zapiše: »Običaj je bil, da so dame, potem ko so šle po trgu, odšle do morja in se nadihale svežega zraka na pomolu, ki je bil posut z drobnim prodom.« Resnici na ljubo je verjetno bolj dišalo po mokrem lesu, ribah in dimu iz kotlov, ampak naj ostane tudi nekaj romantike.
Leta 1914 je avstrijska bojna ladja SMS Viribus Unitis priplula k molu San Carlo. Na krovu sta bili krsti nadvojvode Franca Ferdinanda, cesarjevega naslednika, in njegove žene Sofije, ki so ju pet dni prej ubili v Sarajevu. Ženske na pomolu so nosile temne obleke, moški so snemali z glave slamnike, ki so jih poleti v Trstu nosili vsi moški, ki so dali kaj nase. Avstriji in Trstu je bila s tem usojena žalost, tristesse. Samo dobra štiri leta kasneje, ko je v Trstu še delovala avstrijska uprava, je rušilec Audace iz Benetk pripeljal prve vojaške enote kraljevine Italije v mesto. Pred očmi navdušene množice se je ladja privezala ob molu San Carlo blizu Velikega trga (danes Trg Unità). Radostni meščani so stari pomol takoj preimenovali v ime majhne bojne ladje njihovega uspeha.
Ko odhajaš s pomola
Pelješ se proti Barkovljam, na promenadi se drenja več prvomajsko zagorelih mladih kopalk, vzdolž vse kamnite obale. Zdi se, da veslači v osmercu plujejo proti molu Audace. Odhajaš skupaj z Jan Morris in njeno melanholijo, ki je bila vedno največja strast Trsta. Odhajaš, da bi se vrnil opazovat sončni zahod na molu San Carlo, skupaj s slovenskimi pesniki, ki nastopajo v tej zgodbi, pa tudi »s Casanovo in Isabel Burton, ženo slavnega Richarda, ki je iskal izvire Nila in preučeval spolnost, z Joyceom in Italom Svevom, melanholičnim pesnikom Sabo, par mačkami, starim baronom Revoltella, Mahlerjem in Freudom ter vsemi drugimi, ki so pohajkovali tod, jedli ostanke špagetov in si umišljali ljubezni ali pa samo opazovali ladje in dekleta, ki gredo mimo.«
