Politik, ki zagovarja fixit

Jussi Halla-aho, od začetka poletja predsednik finskega parlamenta, je tisti visoki politik, zaradi katerega mora zunanja ministrica prepričevati Bruselj, da ni skrbi za izstop Finske iz Evropske unije. Vodja diplomacije Elina Valtonen evropskim partnerjem te dni zagotavlja, da je program koalicijske vlade v Helsinkih, v kateri so tudi skrajno desni Finci, proevropsko naravnan. Halla-aho, avtor protimigracijske politike stranke in idejni oče fixita, pa je postal tudi kandidat stranke na predsedniških volitvah januarja 2024, piše Reuters.

Še vedno zagovarja izstop iz sedemindvajseterice, trdi, da bi si Finska morala dolgoročno prizadevati za ta cilj, vendar je zaradi vojne v Ukrajini zdaj prednostna naloga evropska enotnost. Javnomnenjske raziskave kažejo, da ima malo možnosti za zmago na volitvah, tudi podpora EU na Finskem ostaja razmeroma močna. A njegova stališča so vplivna v stranki Fincev, ki je del desničarske vlade in druga največja vladna stranka.

Od natakarja do slovanske morfologije

Jussi Halla-aho ima zanimiv življenjepis. Najprej je pridobil strokovno kvalifikacijo za natakarja v restavraciji, potem je diplomiral iz lingvistike in zaključil študij z doktoratom iz slovanske zgodovinske morfologije. Zatem je presedlal v politiko in postal zagovornik skrajno desnih stališč: terja ukinitev pozitivne diskriminacije, nasprotuje priseljevanju, dvakrat je bil obtožen spodbujanja etničnega in rasnega sovraštva. Enako radikalna je celotna stranka. Njen gospodarski minister Vilhelm Junnila je moral julija odstopiti zaradi omenjanja nacizma, nato pa se je morala predsednica stranke, finančna ministrica Riikka Purra, opravičiti za svoje stare, anonimno napisane spletne komentarje, ki so vsebovali rasne žaljivke.

»Upravičeno je, da si dolgoročno prizadevamo za izstop iz EU,« še vedno trdi Halla-aho in navaja »demokratični primanjkljaj« in omejevanje suverenosti držav članic. Številni v stranki menijo, da mora izstop iz evrskega območja in Unije ostati dolgoročni cilj. Podpora desničarskemu populizmu je v Evropi v porastu, kriza življenjskih stroškov podžiga nezadovoljstvo z uveljavljeno politiko in odpor proti naraščajočim stroškom zelenega prehoda. Na strankarskem kongresu so zavrnili tudi predlog podnebne politike EU, češ da je »žalosten primer pospeševanja evropske diktatorske politike pod krinko podnebnih sprememb«.