Na današnji dan pred 30 leti je začela veljati maastrichtska pogodba, s čimer je bila ustanovljena Evropska unija, kakršno poznamo danes. Pogodba o EU, imenovana tudi maastrichtska pogodba, je vzpostavila enotni trg s štirimi svoboščinami, ki ostaja temelj unije še danes, in odprla pot za kasnejšo uvedbo skupne evropske valute, evra.

Voditelji 12 članic tedanjih evropskih skupnosti so pogodbo podpisali 7. februarja 1992 v nizozemskem Maastrichtu, veljati pa je začela 1. novembra 1993. To je bil tudi dan uradne ustanovitve Evropske unije, ki je dala novo ime dotedanjim evropskim skupnostim.

Maastrichtska pogodba je eden najpomembnejših mejnikov v zgodovini evropske integracije, saj je ne le vzpostavila enotni trg s prostim pretokom oseb, blaga, storitev in denarja, ampak določila tudi jasna pravila za kasnejšo skupno valuto, zunanjo in varnostno politiko ter tesnejše sodelovanje na področju pravosodja in notranjih zadev. Okrepila je tudi zakonodajna pooblastila evropskega parlamenta. Pomeni začetek sodelovanja na politični ravni, ki je potekalo skupaj z že obstoječim gospodarskim povezovanjem.

Obenem je bila maastrichtska pogodba šele začetek nove faze v procesu ustvarjanja tesnejše povezanosti Evrope.

Leta 1995 je tako sledil schengenski sporazum, po katerem je bilo v sedmih državah mogoče potovati brez preverjanja potnih listin na mejah. Dve leti kasneje je amsterdamska pogodba zarisala načrt preoblikovanja institucij EU, močnejšo vlogo Evrope v svetu in več sredstev za zaposlovanje in varstvo pravic državljanov.

1. januarja 1999 se je rodila tudi skupna evropska valuta. V prvi fazi so evro uvedli v 11 državah ter le za trgovinske in finančne transakcije, evrski bankovci in kovanci pa so sledili tri leta kasneje.

Februarja 2001 je bila podpisana pogodba iz Nice, katere cilj je bila reforma institucij EU, da bodo lahko učinkovito delovale, potem ko je unija dosegla 25 držav članic. Konec leta 2007 je bila s strani takrat že 27 članic podpisana še lizbonska pogodba, namenjena oblikovanju bolj demokratične, učinkovitejše in preglednejše EU, sposobne soočenja z novimi globalnimi izzivi.

Čas nastajanja maastrichtske pogodbe je zaznamovala velika negotovost po padcu berlinskega zidu in razpadu Sovjetske zveze. Evropski voditelji so se leta 1992 soočali z velikimi dilemami in pogajanja med državami so bila zelo naporna. Na koncu so se odločili za sporočilo upanja ter s podpisom podprli drzen načrt, ki pa je tri desetletja kasneje - in po vrsti hudih kriz, od finančne in evrske do begunske, brexita in pandemije covida-19 - pod vprašajem.

EU, ki se je z 12 članic v treh desetletjih razširila na 27, je že leta ujeta v krizni modus operandi ter ni sposobna učinkovito in enotno odgovoriti na izzive, kot so migracije ter krepitev nedemokratičnih, populističnih in evroskeptičnih politik v državah članicah.

Obenem se, tudi zaradi obstoječega institucionalnega okvira, ni uspela ustrezno odzvati na zunanje krize in globalne izzive, kar je oslabilo njen položaj na mednarodnem odru. Trenutno je zaradi zaostritve razmer na Bližnjem vzhodu močno omejen prost pretok ljudi, saj so številne države članice unije, tudi Slovenija, znova uvedle nadzor na mejah.