Populacije cesarskih pingvinov upadajo hitreje od pričakovanj

Populacija cesarskih pingvinov (Aptenodytes forsteri) na Antarktiki se morda zmanjšuje hitreje, kot so predvidele nekatere najbolj črnoglede napovedi v preteklosti. Med ključnimi razlogi za to je izguba življenjskega prostora, ki se krči zaradi podnebnih sprememb.

Nova analiza satelitskih posnetkov kaže, da se je število ptic na območju, ki obsega Antarktični polotok ter Weddllovo in Bellingshausnovo morje in meri 2,8 milijona kvadratnih kilometrov, v poldrugem desetletju, od leta 2009 do lani, zmanjšalo za 22 odstotkov. Na letni ravni se populacija zmanjšuje v povprečju za 1,6 odstotka. Ocenili so stanje šestnajstih kolonij, ki predstavljajo skoraj tretjino svetovne populacije cesarskih pingvinov.

Številka je precej višja v primerjavi s prejšnjimi raziskavami, ki so se opirale na satelitske posnetke med letoma 2009 in 2018. Te so kazale 9,5-odstotno zmanjšanje populacije, za katero je bilo značilno neprekinjeno zmanjševanje do leta 2016, sledilo pa je rahlo okrevanje do leta 2018. Raziskovalci britanskega sveta za raziskave Antarktike zdaj preverjajo, ali njihova ocena v ožjem geografskem območju odraža enako sliko na celotni Antarktiki. Po študiji iz leta 2020 je na Antarktiki približno 250.000 parov cesarskih pingvinov, uporabljajo pa 66 gnezdišč po obodu celine.

Pingvinja starša z mladičem, ki še nima vodoodpornega perja, ki mu omogoča preživetje v mrzlih vodah. FOTO: National Geographic/Bertie Gregory/Reuters

»Pri našem delu je precej negotovosti in to, kar smo ugotovili pri našem štetju, ni nujno značilno za preostali del celine. A če je, je to skrb vzbujajoče, ker je upad hujši od najslabših napovedi, ki jih imamo za cesarske pingvine v tem stoletju,« je poudaril Peter Fretwell, glavni avtor in raziskovalec pri svetu British Antarctic Survey (BAS).

Stanje je »verjetno za približno 50 odstotkov slabše« od najbolj pesimističnih ocen trenutne populacije, pridobljenih z računalniškim modeliranjem, je dodal. »Ta upad presega napovedi modelov, ki temeljijo na scenarijih z visokimi vrednostmi izpustov toplogrednih plinov. Ni jasno, ali območje, ki smo ga analizirali, odraža razmere na celotnem kontinentu, vsekakor pa naši rezultati poudarjajo potrebo po razširitvi analize na vso Antarktiko, da bi ugotovili, ali se ti trendi kažejo tudi drugje,« so zapisali v študiji, objavljeni v reviji Nature Communications: Earth & Environment.

Po računalniško modeliranih napovedih bo vrsta do leta 2100 najverjetneje izumrla, če se bo ozračje še naprej segrevalo kot doslej. Cesarski pingvini se razmnožujejo najjužneje od vseh vrst pingvinov in tvorijo velike kolonije na morskem ledu, ki obdaja antarktični kontinent. Odvisni so od sezonskega morskega ledu, ki zaradi segrevanja ozračja in oceanov hitro izginja. Ta je za te ptice prostor, kjer se parijo in vzgajajo mladiče. Led mora biti trden približno osem do devet mesecev v letu. V zadnjih letih so nekatere kolonije izgubile ves zarod, ker se je led pod njimi sesul in mladiči so popadali v morje, preden so bili dovolj stari, da bi se spopadli z mrzlim oceanom.

Satelitski posnetek kolonije cesarskih pingvinov v zalivu Halley Bay. FOTO: Maxar Technologies  

Cesarski pingvini in njihovi najbližji sorodniki, kraljevi pingvini, imajo namreč edinstvene razmnoževalne cikle z dolgim obdobjem vzreje mladičev. Jajce pozimi ogreva samec, medtem ko se samica odpravi na dvomesečni ribolov. Ko se vrne v kolonijo, mladička nahrani z izbljuvano hrano, nato se starša izmenjujeta pri iskanju hrane.

»Upadanje se zdi hitrejše, kot napovedujejo računalniški modeli. To pomeni, da moramo nujno upoštevati tudi druge dejavnike, ne le izgubo habitata. Edini način, da bomo videli preobrat v populaciji, je zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov,« je poudaril dr. Phil Trathan, soavtor študije in zaslužni član BAS. H glavnemu vzroku se namreč pripajajo še drugi dejavniki v prepletenem okolju. To so spreminjajoči se vzorci neviht, snega in drugih padavin, povečano tekmovanje za hrano, ker se selijo tudi druge živali, hkrati pa so pingvini bolj izpostavljeni plenilcem, kot so tjulnji in orke, ki izkoriščajo bolj odprto morje, so navedli pri BAS.

Na nizki in ravni površini samica izvali jajce, ki ga nato vali samec, skupaj nato eno leto vrejata mladiča. FOTO: National Geographic/Bertie Gregory/Reuters  

Nujna visoka ločljivost

Štetje pingvinov iz vesolja ni preprosto in temelji na oceni števila osebkov v velikih jatah, ki so jih zaznali na satelitskih posnetkih visoke ločljivosti. A ta pristop je edini način, da znanstveniki ocenijo število pingvinov, saj živijo na tako odročnih krajih, da je dostop za človeka skoraj nemogoč oziroma prenevaren. V študiji so uporabili satelitske posnetke iz oktobra in novembra, preden območje zagrne zimska tema.

Fretwell je še poudaril, da bi bilo v nadaljnjih raziskavah dobro uporabiti tudi druge vrste satelitskih tehnologij, radarsko ali termično slikanje, da bi zajeli populacije v temnejših mesecih, prav tako bi bilo treba razširiti preučevano območje. »Pogledati moramo preostalo populacijo, da bomo videli, ali te skrb vzbujajoče ugotovitve veljajo za vso celino,« je dejal, vendar dodal, da so bile preučene kolonije reprezentativne.

Satelitski posnetek kolonij v bližini gore Dawson FOTO: Maxar Technologies

Čeprav je slika precej slaba, je še vedno čas, da pingvinom pomagamo. »Verjetno bomo na tej poti izgubili veliko cesarskih pingvinov, toda če spremenimo svoje ravnanje in zmanjšamo toplogredne emisije, bomo rešili cesarskega pingvina,« je za AFP dejal Fretwell. Pingvini so eden od simbolov, ki kažejo, kako hude so podnebne spremembe. »Na njihovo izginjanje ne vplivajo druge človekove dejavnosti, kot so ribolov, krčenje habitata, onesnaževanje. Krivo je naraščanje temperatur, tako se tali led, na katerem se razmnožujejo in živijo. In to je neposredna posledica podnebnih sprememb.« Po njegovih besedah je sicer možno, da bi se pingvini lahko selili še nekoliko južneje v hladnejše regije, vendar ni jasno, kako dolgo bi tam zdržali.