O znanosti se v negotovih časih pandemije govori še bolj na glas, saj ravno od nje pričakujemo odgovore. Te pa širši javnosti posredujemo mediji. Ena od priljubljenih oddaj, ki prevaja včasih zapletena znanstvena dognanja v bolj preprost in s sliko podkrepljen jezik, je Ugriznimo znanost, ki praznuje deseto obletnico.

Zaradi ukrepov za zajezitev epidemije, ko ni studijskih snemanj, jo zvesti gledalci ob četrtkih zdaj zaman čakamo na televizijskem sporedu, je pa zato toliko bolj bogat njihov spletni arhiv, v njem se je nabralo več kot tristo oddaj, v katerih so poročali o vseh najpomembnejših slovenskih in svetovnih znanstvenih odkritjih in dosežkih.

Urednica in voditeljica Renata Dacinger se z novinarkami Anjo Čuček, Natašo Gaši in Natašo Ivanuš Čuček loteva najrazličnejših tem, od superračunalnikov, gensko spremenjenih organizmov, mikroplastike, dinozavrov, satelitov do gravitacijskih valov. »Ni področja, za katero ne bi tudi pri nas našli sogovornika, ob pomoči katerega nato razložimo zahtevne teme. Da pri gledalcih ne le vzbudimo zanimanje, ampak jim tudi razložimo, kakšen je pomen znanosti za njihovo življenje. Da pokažemo, da znanost ni namenjena sama sebi in ljudem, ki si jih stereotipno predstavljamo v laboratoriju z debelimi očali, ampak da je namenjena vsem nam,« poudari urednica.

Znanost je dobila zalet

Tudi po desetih letih so še vedno veseli vsake pohvale, pravi. Teh dobijo precej, tako od gledalcev kot od stanovskih kolegov. Lani je združenje britanskih znanstvenih novinarjev prepoznalo delo ekipe in Dacingerjevi podelilo prvo nagrado v kategoriji TV/video. »Gledalci so se nas navadili. Postali smo stalnica, ampak v desetih letih se je medijski prostor zelo spremenil. Delo je bilo pravzaprav edini časopis, ki je pred desetletjem konkretneje poročal o znanosti, nato je prišla radijska Frekvenca X, potem smo na voz skočili še mi. Je pa zdaj znanost dobila zalet, zanimiva je za vedno več ljudi, tudi več ponudbe je,« pojasni sogovornica. Doda še, da se je tudi znanost začela do medijev obnašati drugače – prej so bili znanstveniki nezaupljivi do novinarjev z družboslovno izobrazbo, zdaj pa so nas sprejeli.

Nihče ne ve vsega

Še posebno zdaj je znanost postala izredno pomembna, saj od nje pričakujemo odrešitev v obliki cepiva, zdravila, modelske napovedi in odgovore, kdaj bo konec epidemije, kaj je prav in kaj ne. »To je nehvaležen čas tako za medije kot za znanost, saj ne vemo, kaj se bo zgodilo. Marsikdo si ne upa na glas govoriti, hitro je lahko deležen kritik,« o medijski stvarnosti razmišlja Dacingerjeva.

Kljub preverjanju in navajanju različnih dejstev, opozarjanju, da morda nekatere študije še niso recenzirane (takšnih je v teh dneh še zlasti veliko), novinarji poslušamo očitke, da smo premalo kritični do znanstvenega dela. »Morda res. Vsekakor je treba kritično vrednotiti tudi delo znanosti, je pa to včasih težko. Pogosto šele čas pokaže, ali je bila znanost na pravi poti ali ne. In pomembno je, da poročamo že o sami poti, ne le o končnem rezultatu neke študije, torej o tem, da znanstveniki nekaj iščejo. Tudi znanost namreč nima vseh odgovorov.«

Posebno težko je poročati o temah, o katerih še sama znanost ni poenotena. »Pri teh temah se vedno lahko najde nekdo, ki bo očital pristranskost. V posamezni oddaji je zelo težko zajeti celotno sliko. Vsak odgovor ima lahko še podvprašanje. Ampak v življenju imamo redko dokončne odgovore. V oddaji se vedno z najboljšimi nameni z znanjem in trenutno veljavnimi argumenti trudimo prikazati stvarnost, in če čas pokaže, da smo bili v zmoti, to še ne pomeni, da smo takrat hoteli zavajati.«

Dacingerjeva še poudari, da znanost dela dobre stvari za napredek človeštva, a človek nato izume obrne tudi v napačno smer. »V osnovi me znanosti ni strah, večinoma me navdušuje, vendar se lahko nekatere stvari izrodijo. Ko so na primer znanstveniki izumili plastiko, niso mislili, da bomo prav vse zavijali vanjo in jo odmetavali vsepovsod. Izumili so avtomobile, niso pa rekli, da se moramo z njimi voziti od vrat do vrat. Zdaj mora znanost znova najti rešitev,« opomni, da sami odločamo, kako bomo ravnali z odkritji.
 

Napeta zgodba brez konca

K razvoju veliko prispevajo tudi slovenski znanstveniki, se strinja. »Res imamo odlično znanost in znanstvenike. Neverjetno, na katerih področjih vse delujemo in smo tudi prav v vrhu. Včasih ne v prvih bojnih linijah, smo pa skoraj povsod zraven.«

In zakaj ima Renata Dacinger rada znanost? »Ker mi ponuja izziv, da mi da veliko misliti, daje mi ne le konkretne odgovore, ampak tudi poti. Znanost ima prvine dobre kriminalke, znanstvene fantastike, drame. Je ves čas razvijajoča se zgodba, ki ji ne poznamo konca.«