S sredstvi, prijaznimi do okolja, nad škodljivce v kmetijstvu

Luka Batistič je asistent raziskovalec na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Svoje delo opravlja na Oddelku za agronomijo, natančneje na Katedri za fitomedicino, v katero so vključena še področja kmetijske tehnike, poljedelstva, travništva in pašništva.

Predstavite nam instrument, ki ga najpogosteje ali najraje uporabljate pri delu.

Rekel bi kitara – a to bolj doma kot v službi (nasmeh). Pri delu pa se srečujem z različnimi orodji, od laboratorijskih pripomočkov (pipete, petrijevke), prek pisarniške klasike (računalnik – kdo bi si mislil!), vse do terenskih pasti za monitoring škodljivcev, kot je marmorirana smrdljivka. Delo raziskovalca je raznoliko in prav v tej kombinaciji dinamike in analitike najbolj uživam.

Več v rubriki Znanstvenik spreminja svet

Kako bi povprečno razgledanemu v največ sto besedah razložili, kaj raziskujete?

Raziskujem škodljivce v kmetijstvu in možnosti njihovega zatiranja. Predvsem rad preučujem invazivne (marmorirana smrdljivka, japonski hrošč, ameriška koruzna sovka) in druge gospodarsko pomembne vrste (koloradski hrošč, rdeči žitni strgač, škodljivci zelja, strune). Iščem do okolja prijazne alternative za njihovo zatiranje, kot so inertni prahovi, privabilni posevki, mehanski načini zatiranja, na primer s sesalnikom, in biofumigacija. Cilj je učinkovito, a trajnostno varstvo rastlin.

Zakaj imate radi znanost?

Ker nam omogoča razumeti svet na preverljiv način. V mojem primeru to pomeni iskanje konkretnih rešitev za težave v kmetijstvu brez povečanja okoljskega tveganja. Znanost ni zgolj zbiranje podatkov – gre tudi za ustvarjalno iskanje odgovorov in izboljševanje sveta.

Kaj dobrega bi vaše delo lahko prineslo človeštvu?

Prispevek k bolj trajnostnemu kmetijstvu: manj pesticidov, več biotske raznovrstnosti, varnejša hrana in ohranjeni ekosistemi. Raziskave invazivnih vrst omogočajo hitrejše ukrepanje ob pojavu novih groženj in posledično manj škode.

Kdaj ste vedeli, da boste raziskovalec?

Prelomni trenutek je bil obisk simpozija o varstvu rastlin med študijem, na katerem sem prvič slišal za marmorirano smrdljivko. Ko sem jo kasneje odkril doma na Primorskem, sem bil prepričan, da je to nekaj, kar me pa res zanima. Od diplomske naloge naprej sem le še poglabljal znanje.

Kaj zanimivega poleg raziskovanja še počnete?

Rad potujem in raziskujem svet, saj verjamem, da ti stik z različnimi kulturami in okolji razširi obzorje (in daš možganom malo drugega »terena« kot laboratorij in pisarno). V toplejšem delu leta me skoraj vedno najdete na morju, v naravi ali v hribih (če le ne lovim kakšne nove žuželčje vrste). Za sprostitev rad ribarim, moja največja strast pa je glasba. Igram kitaro in sem član zasedbe Samokres – naj povabim vse radovedne, da nas poiščejo na družabnih omrežjih. Trenutno snemamo prvi album, tako da … vabljeni tudi na kak koncert!

Kaj je ključna lastnost dobrega znanstvenika?

Radovednost. A pomembni sta tudi potrpežljivost in samokritičnost. Pa odprtost za nova spoznanja – brez te ni napredka.

Katero bo najbolj prelomno odkritje ali spoznanje v znanosti, ki bo spremenilo tok zgodovine v času vašega življenja?

Nekaj povezanega s podnebjem in prehransko varnostjo. Morda obvladana jedrska fuzija ali revolucionarni način pridelave hrane. Če pa bo potrjeno življenje zunaj Zemlje, bo to spremenilo naš pogled na vesolje.

Bi odpotovali na Mars, če bi se vam ponudila priložnost?

Seveda – če je vključena povratna karta.

Na kateri vir energije bi stavili za prihodnost?

Jedrska fuzija – čist, skoraj neomejen vir energije, brez emisij in dolgotrajnih odpadkov. Ko (če) jo bomo obvladali, bo prelomna.

S katerim znanstvenikom v vsej zgodovini človeštva bi šli na kavo?

Z Nikolo Teslo – za dozo genialnosti in norosti. S Charlesom Darwinom – ker me kot entomologa zanima temeljno delovanje narave. Izbral bi še Alexandra Yersina, ki me je zelo pritegnil med nedavnim obiskom Vietnama. Bil je ne samo zdravnik in mikrobiolog, ki je odkril povzročitelja kuge, ampak tudi agronom, raziskovalec rastlin in velik humanist. Deloval je nesebično, povezal znanost z vsakdanjim življenjem in imel izjemen vpliv na lokalno skupnost. Mislim, da bi bil pogovor z njim neverjetna izkušnja.

Katero knjigo, film, predavanje, spletno stran s področja znanosti priporočate bralcu?

Priporočam knjigo Peščeni planet, ki domiselno združuje ekologijo, genetiko in moč v puščavskem svetu prihodnosti. Med filmi izstopata Marsovec, odličen prikaz znanstvenega razmišljanja v praksi, in Medzvezdje, ki odpira vprašanja o času, prostoru in preživetju človeštva. Za sprostitev pa včasih prav pride tudi kaj povsem nereziskovalnega, kot je kultni Šund.

Med predavanji bi opozoril na prof. Hristosa Atanasiuja, ki raziskuje žuželke kot trajnostni vir hrane – tema je zaradi pritiska na prehranske vire vse bolj aktualna. Od spletnih virov priporočam Science.org, kjer najdete kakovostne znanstvene vsebine, ter EPPO Global Database, ki ponuja obsežne podatke o invazivnih škodljivcih in boleznih rastlin. Za navdih pa vedno deluje katerikoli dokumentarec Davida Attenborougha – njegov način pripovedovanja in prikaza naravnih pojavov je izjemen in poučen za vse generacije.

Česa ne vemo o vašem področju, pa bi nas presenetilo?

Veliko ljudi misli, da je varstvo rastlin le škropljenje proti »hroščem«, a je veliko več. Že ena neopazna invazivna žuželka, prinesena s tovorom ali prtljago, lahko ogrozi cele kmetijske panoge. Presenetilo bi vas, kako učinkovite so lahko nekemične metode zatiranja: inertni prahovi, recimo prahovi na bazi silicijevega dioksida, privabilni posevki, mehansko sesanje škodljivcev ali biofumigacija z rastlinami, ki ob razgradnji sproščajo različne bioaktivne snovi, ki delujejo na talne škodljivce zatiralno. Pogosto se uporabljajo tudi naravni sovražniki, kot so osice, glive in ogorčice. Sodobno varstvo rastlin je celovit pristop, ki združuje znanje iz biologije, ekologije in agronomije z inovativnim razmišljanjem.