S študijo rešili svet pred uničujočimi posledicami

Maja pred 40 leti je trojica raziskovalcev iz britanskega sveta za raziskave Antarktike v reviji Nature objavila raziskavo o dramatičnem stanjšanju ozonske plasti nad Antarktiko, kar je sprožilo takojšnjo zaskrbljenost, kaj to pomeni za zdravje ljudi in ekosisteme po vsem svetu. Sledila je hitra in uspešna globalna akcija za prepoved strupenih kemikalij, ki še danes velja za eno največjih okoljskih zgodb o uspehu.

»Spominjam se, da ko smo prvič opazili spremembe v številkah, sem menil, da je to morda posebnost Antarktike. Znova in znova smo preverjali podatke in sčasoma ugotovili, da vidimo nekaj pomembnega, kar potencialno lahko vzbuja skrb,« je za spletno stran britanskega sveta British Antarctic Survey (BAS) dejal zaslužni raziskovalec Jon Shanklin, soavtor študije skupaj z Joejem Farmanom in Brianom Gardinerjem. V raziskavi, objavljeni 16. maja 1985, so ugotovili, da je v ozonski plasti ozračja nad Antarktiko luknja.

Od leve: Joe Farman, Brian Gardiner in Jon Shanklin z Dobsonovim ozonskim spektrofotometrom FOTO: Chris Gilbert, BAS  

Raziskovalci so leta z Dobsonovim ozonskim spektrofotometrom zbirali in analizirali podatke, saj so skušali bolje razumeti ozračje nad južnim polom, leta 1981 pa so začeli opažati nepojasnjene vzorce, ki so kazali, da je nekaj narobe. »Z novim Dobsonom sem poletje preživel na Antarktiki, ker smo menili, da so napačni podatki posledica okvare na instrumentu,« je Shanklin povedal za portal IFLScience. Vendar se je nato izkazalo, da je bilo vsako pomlad ozona nad Antarktiko malo manj kot prejšnje leto.

Ozonski plašč v glavnem leži v spodnjem delu stratosfere na višini od 13 do 40 kilometrov, največjo gostoto pa doseže 25 kilometrov nad morsko gladino, vendar se njegova debelina spreminja sezonsko in geografsko. Zaščitna plast absorbira od 97 do 99 odstotkov sončnega sevanja, ki je škodljivo za zemeljsko življenje. Sevanje namreč povzroča kožnega raka, škodi očem in rastlinam ter planktonu. Ozonsko plast je človeštvo poškodovalo s klorofluoroogljikovodiki (CFC), ki so bili v pršilih, hladilnikih, izolacijskih materialih in klimah. Leta 1974 sta kemika Mario Molina in Sherwood Rowland poudarila nevarnost CFC za stratosferski ozon. Pokazala sta, da CFC-ji visoko v ozračju razpadejo, pri čemer se sprostijo atomi klora (in broma), ki reagirajo z ozonom in ga razgradijo.

V 70. letih je bila sicer glavna teorija, da največ škode nastaja nad tropskim območjem zaradi obilice sončne svetlobe, z raziskavo pa so leta 1985 potrdili dramatično dogajanje nad Antarktiko. Temu so botrovali nizke temperature in nastanek polarnih stratosferskih oblakov, pri čemer so klorove spojine lahko postale zelo reaktivne. Ko je spomladi sonce znova posijalo na območje, so reaktivne molekule klora hitro razgrajevale ozon in ustvarile luknjo. Ozonska luknja običajno doseže največjo velikost med antarktično pomladjo (od avgusta do oktobra), nato pa se postopoma zmanjša in na koncu izgine do začetka poletja (decembra).

»Z objavo naših ugotovitev v reviji Nature pred 40 leti nismo mogli predvideti globalnega odziva, ki je sledil. Če se ozrem nazaj, sem neizmerno ponosen na naše delo na raziskovalni postaji Halley in na to, kar je sledilo,« je za portaI IFLScience še dejal Shanklin. »Naše delo tudi kaže na pomembnost dolgoročnega spremljanja okolja tudi na odročnih lokacijah. Včasih se do najpomembnejših odkritij ne dokopljemo z iskanjem nečesa specifičnega, temveč s skrbnim opazovanjem sprememb tega, o čemer mislimo, da že razumemo. Ta lekcija je danes tako pomembna kot pred štirimi desetletji.« Članek znanstvenikov iz ZDA iz leta 1986 je potrdil kompleksno kemijo in da so CFC neposredno odgovorni za tanjšanje ozona na Antarktiki.

Šestnajstega septembra 1987 je svet sprejel montrealski protokol o zaščiti ozonske plasti, ki še danes velja za eno najuspešnejših mednarodnih okoljskih pogodb, kar jih je bilo kdaj uveljavljenih. S tem in še drugimi predpisi so prepovedali proizvodnjo, uvoz in izvoz CFC ter izdelkov, ki jih vsebujejo. Škodljive snovi so nadomestili s takimi, ki ne vsebujejo klora in broma. Brez ukrepanja bi po nekaterih ocenah do leta 2065 ostali brez dveh tretjin ozonske plasti okrog planeta. Posledice bi bile verjetno nepredstavljivo škodljive. Od leta 2024 so svetovne emisije glavnih snovi, ki tanjšajo ozonski plašč, 99 odstotkov manjše kot na vrhuncu leta 1989, ozonska plast pa je na dobri poti, da se do sredine stoletja povrne na raven izpred leta 1980. Okrevanje je počasno, saj imajo CFC življenjsko dobo več kot 50 let, kar pomeni, da so še danes v ozračju. Po napovedih bo tudi luknja nad Antarktiko čez čas izginila, če bo seveda svet ravnal temu primerno. V zadnjih letih so se pojavila poročila o novih izpustih CFC, tudi podnebne spremembe bi lahko otežile okrevanje, prav tako naj bi na ozonsko plast negativno vplivale izstrelitve rakete in satelitov.

Le želeli bi si lahko podobne globalne akcije tudi v primeru podnebne krize, vendar je ta veliko kompleksnejša. Ozonska luknja je imela omejene vzroke in preprosto rešitev, od ljudi ni zahtevala radikalnih sprememb življenjskega sloga, je dejal Shanklin. Vsekakor montrealski protokol kaže, da je tudi v razdeljenem svetu mogoče doseči skupne cilje, če države pogodbenice zaupajo znanosti in druga drugi.