Vega-C je poletela, z njo pa tudi naš tretji satelit
Z izstrelišča v Francoski Gvajani so po dveh prekinitvah ob 15.13 izstrelili raketo vega-c, kar je zanjo krstni polet. Na raketi je tudi slovenski nanosatelit Trisat-R, ki so ga razvili na Univerzi v Mariboru.
Izstrelitev je v Mariboru spremljal tudi minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Matjaž Han. »Vesoljske tehnologije so odlična poslovna priložnost, saj gre za industrijski sektor, ki beleži veliko rast, zato me še posebej veseli, da je Slovenija uspešno skočila na ta vlak. Temu pritrjuje dejstvo, da se v zadnjih dveh letih aktivnosti slovenskih podjetij v okviru opcijskih programov Evropske vesoljske agencije izjemno povečujejo.« Zaveda se, da je ključnega pomena tudi podpora države. »Prizadevamo si, da podpiramo podjetja in raziskovalne institucije pri skupnem delu. Domači trg je za visokotehnološke rešitve, ki jih razvijajo slovenska podjetja in raziskovalne institucije, enostavno premajhen. Zato svojo vlogo vidimo tudi v tem, da tuje partnerje seznanjamo s kapacitetami slovenskega vesoljskega sektorja in tako slovenskim deležnikom odpiramo vrata na nove trge,« je pojasnil. Slovenija v letošnjem letu načrtuje še eno izstrelitev, in sicer že četrtega slovenskega satelita.
Takole so se razveselili na mariborski univerzi:
Majhen, a zelo sposoben
Trisat-R temelji na platformi z izredno visoko stopnjo miniaturizacije in je v celoti zasnovan, načrtovan in izdelan v Sloveniji. Po teži, ta je 4965 gramov, in velikosti, 30 krat 10 krat 10 centimetrov, spada v razred nanosatelitov standardne velikosti treh enot. Sestavila ga je ekipa mariborske fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko (Feri) po pogodbi z evropsko vesoljsko agencijo ter v sodelovanju s Cernom in slovenskim podjetjem Skylabs. Gre za zelo tvegano odpravo v osrčje Van Allenovega sevalnega pasu v srednji zemeljski orbiti na višini 6000 kilometrov. Glavna naloga satelita bo merjenje ionizirajočega sevanja z namenom modeliranja okolja magnetosfere in boljšega razumevanja vesoljskega vremena.
Kot je pojasnil vodja ekipe dr. Iztok Kramberger, je bil nanosatelit zasnovan za okolje z veliko večjim sevanjem, zato je mehanska konstrukcija taka, da ne omogoča neposrednega vstopa sevanja, kar je bil poseben izziv. Velik izziv je bila tudi prilagoditev sončnih panelov na povečano sevanje.
»Računalnik na krovu satelita poganja Skylabsov procesor PicoSkyFT, ki je pridobil novo strojno pospešeno enoto za operacije s plavajočo vejico, kar satelitu omogoča povečanje razpoložljive računske sposobnosti in natančnosti pri močno zmanjšani porabi električne energije. To je še posebej pomembno za algoritme določanja usmerjenosti in nadzora stabilnosti satelita. Za usmerjanje satelita v nasprotju s Trisatom uporabljamo samo magnetne navornike, saj sama misija nima posebnih zahtev po natančnejšem usmerjanju, hkrati pa smo pridobili več prostora za tovor in instrumente,« je povedal.
Na krovu sta tako dva instrumenta za merjenje skupne ionizacijske doze, eksperimenta za merjenje posameznih sevalnih dogodkov, ki sta ju prispevala Cern in Esa, ter dve slovenski tehnološki demonstraciji podjetja Skylabs. »Instrumenti, eksperimenti in tehnološki demonstraciji na krovu Trisata-R so specifično namenjeni spremljanju sevanja v srednji zemeljski orbiti oziroma učinkov vesoljskega vremena. Trisat-R je pionirska misija za prihajajočo konstelacijo satelitov kot vesoljskih sond za spremljanje vesoljskega vremena, ki jo pripravlja konzorcij pod vodstvom italijanskega nacionalnega inštituta za astrofiziko (INAF), partnerja sta tudi mariborska univerza in podjetje Skylabs,« je razložil. Satelit se lahko pohvali s še drugimi inovacijami, kot so kvalificiran postopek natisljivih mehanskih struktur za vesoljsko okolje, miniaturen visokoobčutljiv magnetni senzor in ultraminiaturni kameri, s katerimi bi lahko prvim na svetu iz nanosatelita uspelo Zemljo slikati z oddaljenosti 6000 kilometrov. Zaradi visoke stopnje sevanja je predvidena življenjska doba satelita Trisat-R približno dve leti.
S Francozi in Italijani
Trisat-R je v orbito ponesla vega-C na svojem krstnem poletu VV21. Krstni poleti so zaradi večjega tveganja vedno cenovno ugodnejši, polet VV21 v srednjo zemeljsko orbito pa je za naš satelit celo brezplačen, je povedal dr. Kramberger. Glavni tovor na raketi je sicer italijanski satelit Lares-2, našemu pa dela družbo še pet drugih miniaturiziranih satelitov (CubeSats): italijanski AstroBio, Greencube in Alpha ter francoska MTCube-2 in Celesta.
Vega-C spada med rakete srednjega razreda, vendar ima močno izboljšane zmogljivosti v primerjavi s predhodnico, ki leti od leta 2012 (z vego sta septembra 2020 poletela prva dva naša satelita Nemo-HD in Trisat). Izboljšana je nosilna stopnja P120C, zasnovana na temelju vegine P80, nova je druga stopnja zefiro-40, tretja stopnja zefiro-9 je enaka pri obeh raketah, prav tako je izboljšana četrta stopnja, to je sistem avum+ za dostavo satelitov v različne orbite. Vega-C lahko v polarno orbito, na višino 700 kilometrov, ponese tovor s skupno maso 2,2 tone, medtem ko prejšnja različica zmore poldrugo tono tovora. V višino meri 34,8 metra, to je za skoraj pet metrov več kot vega.
