Ženske na biciklu, 6.del: Komodno sedenje in onaniranje

O morebitnih bioloških veseljih na Meteoru

Objavljeno
10. junij 2019 07.06
Posodobljeno
10. junij 2019 07.06
Pripravil Primož Kališnik
Pripravil Primož Kališnik
»Komodno sedenje« in onaniranje
O morebitnih bioloških veseljih na Meteoru


V publikaciji Zgodovina za vse, ki je izšla leta 2004 pri Zgodovinskem društvu Celje je dr. Borut Batagelj, zdaj direktor Zgodovinskega arhiva Celje, objavil sijajen zapis z naslovom Ali naj ženske kolesarijo, s podnaslovom Kolesarke in žensko telo na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Sijano branje. Objavljamo ga v nadaljevanjih, za vse, ki vedo, da se žensko kolesarjenje pri nas ni začelo sama po sebi in brez težav…

***


Omenil sem že trditve o kvarnem učinku kolesarjenja, ki naj bi bili v povezavi z ženskimi spolnimi organi oziroma sedenjem na kolesu. Le dober mesec pred polemiko se je lahko v Laibacher Zeitungu bralo o vplivu kolesarjenja na oba spola.


Na podlagi vrste kliničnih opazovanj in eksperimentalnih poskusov je profesor Theilhaber v Münchnu ugotovil, da je v higieničnem oziru vpliv pri kolesarjenju enak na oba spola - toda, za kolesarke med drugim ugotavlja, da je potrebno nastaviti sedež tako, da se kolesarka v najnižjem položaju še dotika pedala s peto.


Posebna nastavitev sedeža očitno nakazuje eno od razlik med moškim in ženskim kolesarjenjem. Aškerc tem navedbam ni posvečal veliko pozornosti. Ženska - po njegovem - na kolo sploh ne bi smela sesti, saj tudi tradicionalni ženski način jezdenja konja ni nikakršna »modna muha, nego ima svoj vzrok baš v globokem fiziologičnem in analomičnem kontrastu obeh spolov«.
Tudi kolesarkam naklonjenemu Franu G-č. ni prav nič ustrezala dama na konju. Še več, prav grda se mu je zdela. Toda ženska na kolesu je zanj bila vse kaj drugega od tiste na konju. Kakšna razlika neki? »Ali dragec! Primerjaj vendar hrbet živega konja s hrbtom železnega konja! Kolik razloček glede širine in glede komodnosti!«.


Sedenje žensk na kolesarskem sedežu pa je vzbujalo še kaj več kot zgolj trditve o negativnem vplivu na funkcijo spolnih organov. Kolesarjenje so nekateri povezovali kar z »umazano pregreho«, to je z ženskim spolnim samozadovoljevanjem. Vzrok vznemirjenosti med zdravniki je povzročal sedež, o katerem nekateri niso dvomili, da nudi pogosto priložnost prakticiranja onaniranja, in to, ne da bi kdo to opazil ali zaznal. Četudi bi izločili vse tiste primere, kjer je bil prednji konec sedeža namenoma(!) navzgor ukrivljen, naj bi že sama pozicija sedenja žensko silila v vzburjenost.
Sedenje z razširjenimi stegni naj bi po mnenju nekaterih že samo zase nudilo zadovoljiv stimulans, ki bi podpiral to nagnjenje. V napačni poziciji telesa pri kolesarjenju - nagnjeno je naprej - naj bi imel posledični pritisk na klitoris v vsakem primeru zaznaven stimulativni efekt. Poleg tega pa naj bi naporno poganjanje pedal kolesarko še bolj razvnemalo, povečal naj bi se dotok krvi v območje spolnih organov, preostanek pa bi pridala še sveža zračna sapica. Pri nekaterih ženskah naj bi bojda tako vznemirjenje dosegalo »nezaslišano raven«.




Takšna stališča so bila - ženskemu kolesarstvu v prid - bolj redka. Da bi ženska sprostila pohoto s kolesarjenjem ter uživala na sedežu v vibracijah cest, ki tedaj (resnici na ljubo) niso bile gladko asfaltirane, temu mnogi zdravniki niso verjeli.


Neki ginekolog je med svojimi zaupanja vrednimi pacientkami celo napravil raziskavo. Priznale so mu, da še nobena med njimi ni doživela takšnih spodbujajočih občutij. Spet drugi zdravnik pa je trdil, da četudi je telo nagnjeno naprej, to ne more povzročiti onaniranja, saj naj bi po njegovem mnenju bile kolesarke med vožnjo tako zelo pozorne na cesto, da se ne bi mogle osredotočiti na svoje druge fizične reakcije.
Okoli leta 1890 so začeli proizvajalci ponujati modele sedežev, ki so bili v moški in ženski variaciji. Kaže, da je dvojni izvedbi sedežev še najbolj botrovala fiziološka razlika v okostju medenice. Ženski sedeži so postali tako širši, pogosto sporen »nos« sedeža pa je v več ženskih različicah vidno krajši. Zdi se, da je bil prav spolnim organom prilagojen tudi kanalček, ki je tekel po sredi sedeža. Kar nekaj modelov reklamiranih sedežev s konca 19. stoletja ga nakazuje. Tudi o problemu sedenja naša Kolesarica ne molči in prizna, da resnično ni modna muha, da jezdijo dame na ženski način, da »pa tudi ni modna muha, da imamo dame prav zato - damsko kolo!«


Skratka, biološkega razloga, da bi se odpovedale svojemu »Meteoru«, Kolesarica in njene kolegice niso videle.

 

Dr. Borut Batagelj, priredil Primož Kališnik