V nadaljevanju preberite:

V večernih urah 25. aprila 1945, ko je pomlad z zanesljivimi koraki prihajala v prelepo okolje Peršmanove domačije, tik pred koncem druge svetovne vojne, so pripadniki 13. policijskega polka SS skrajno brutalno umorili, postrelili enajst ljudi, štiri odrasle in sedem otrok. Najmlajši, ki ga je sestra držala v naročju, Bogomir, je bil takrat star osem mesecev in 21 dni; najstarejša, Frančiška Sadovnik, pa je imela 77 let. Hiša in tri gospodarska poslopja so zgoreli, skupaj s petimi ubitimi; samo trije od družine Sadovnik (dve hudo ranjeni hčeri in sin Luka Sadovnik, ki ga takrat ni bilo doma) so preživeli to zločinsko dejanje. Z uničenjem Peršmanove domačije se je še podaljšal krvavi seznam več sto slovenskih domačij in celih vasi, ki so v letih okupacije doživele podobno usodo.

Grozodejstvo nad slovenskimi domačini pri Peršmanu ni bilo naključno in tudi ne plod zamisli kakšnega posamičnega pripadnika nacionalno in rasno večvredne skupnosti; bilo je eno od množice dejanj, s katerimi se je s puško in ognjem na terenu uresničeval podrobno izdelan načrt za utrjevanje nemštva in tretjega rajha. Nacistični načrt za iztrebljenje celotne slovenske narodne skupnosti je vseboval natančen seznam brutalnih ukrepov: izgon okoli 50.000 Slovencev iz Koroške in od 220.000 do 260.000 Slovencev iz Štajerske in Gorenjske, ostanek pa ponemčiti v petih do desetih letih.