Robotska roka nas bo objela in nam ponudila užitke naslade

Je že tako, da Marko Mandić ob vsakokratnem srečanju daje sogovorniku občutek, da nikoli ni utrujen in izpet. Tako na odru kot zasebno. Hotel je, da se dobiva na istem mestu, terasi Cankarjevega doma, kjer je nekoč med najinim intervjujem že tvegal življenje. Za igro. Med pogovorom je bil igrivo ekscentričen, potem divje resen, vmes pa je, ko je bilo potrebno, mehko govoreč, volčje doskočil in zobe zaril globoko v meso. »Ne morem odmisliti, da sem igralec,« mi je odgovoril, ko sva razmišljala, kako nas vsakdanje uničuje in kako bi brez močne poklicne identitete dejansko lahko hitro postali žrtve svojih navad. Duha časa. »Upam, da bi – če bi se v nekem trenutku zalotil, da ne želim več biti igralec, da me zanima kaj drugega – zbral pogum in to dejansko storil. Po AGRFT-ju sem strogo ...