V nadaljevanju preberite:

Še pred leti je slovenski šport klical na pomoč tuje vlagatelje, a hkrati mi ni bilo jasno, kaj razen utečenega know-howa, ki proizvaja odlične športnike, jim v zameno lahko ponudi.

Slovenija, majhna, komaj dvomilijonska skupnost s pretežno izvozno orientiranim gospodarstvom, ki na domačem tržišču ne premore milijarderjev (po Forbesu naj bi jih bilo na svetu 3028) in ne more pokriti niti stroškov, kaj šele ustvarjati dobička za vlaganje v vse zahtevnejši profesionalni šport, se pač ne more primerjati z veliko večjimi in razvitejšimi državami s kapitalistično tradicijo in že utečenim poslovanjem na mednarodnem tržišču.

Upanje, da bodo k nam prišli šejki in z lopato metali denar, ne da bi razmišljali o tem, kako oplemenititi vložke, je bilo utopično. Ne poznam tujega vlagatelja, ki na mednarodno športno sceno ne bi vstopil z natančno določenimi interesi, praviloma poslovnimi, pri čemer so za marsikoga ti interesi veljali tudi kot plačana vstopnica za vstop v visoko družbo.

Tuje vlagatelje je poleg morebitnih poslovnih špekulacij premamila prav neverjetna proizvodnja športnikov svetovnega razreda. Toda klubi imajo podobno težavo, tuji kapital izčrpava in izganja dušo. Če je ni, potem prej ali slej ne bo kapitala. Ko dušo imajo, so zanimivi za vse, za bogate tujce ter tu in tam tudi kakšnega domačega premožneža.