Očetov časovni stroj

Na poletno popoldne opazim – na terasi, ožarjeni od sonca – očeta, ki s sproščenim obrazom upira pogled v našo sosesko. »Dobrodošla v mojem časovnem stroju,« se mi zasmeji. »Lahko ti predstavim obraze, ki jih ni več, a jih še vedno vidim zelo žive.« Prisedem.

Popelje me, najprej, v lokal Vesolje. Tu sta se vsak dan dobivala na kavi z novinarskim kolegom Jurijem Gustinčičem in premlevala spomine na njune dopisniške newyorške čase, s prijateljem, gospodarstvenikom Vladom Klemenčičem pa veliko debatirala o knjigah.

»Greva v Nemško hišo, ob kateri že desetletja raste edina palma v Ljubljani,« mi pokaže proti mogočni vili, kjer je živel nonin brat, filmski režiser Vojko Duletić, ki smo ga imeli skupaj z njegovim možem Tonijem vsi zelo radi. Pogled na rumeni »Mali nebotičnik« pa očeta spomni na Dušana Jovanovića, s katerim sta kovala zamisel o gledališkem delu z naslovom Forum v Ferantovem vrtu, nekoč imenovanem Kremelj, v katerem bi nastopile znane osebnosti, ki so bivale tu. To bi bila zagotovo nadpredstava. Skočiva še na drugo stran terase, na Rimsko cesto, ki mu obudi reminiscence na izbrušenega kiparja Janeza Pirnata in nepozabne tradicionalne razstave na njegovi podstrehi.

Mitja Meršol. FOTO: Jože Suhadolnik

Izlet v časovnem stroju je seveda le del dneva. Sledijo stiki živih z živimi. »Druženje je odrešitev, beg iz osame,« reče oče, ki po vsakodnevnem sprehodu v Tivoliju ne zamudi nobenega dopoldneva s stalnim omizjem na Igriški, v Living Roomu, dnevni sobi. Proti večeru je na sporedu še klepet ali gledanje kakšne tekme v lokalu La vie. »Oh, La vie, življenje je druženje, spremljano s spomini – to je še posebej pomembno zavedanje, ko stopaš v osmo desetletje,« se nasmehne moj dragi oče Mitja Meršol.

Vse, vse najboljše za tvoj današnji jubilej!