Velemojster šahistu Zlatku Zahoviću: Meje premikajo napadalci!

Tako enotnih mnenj o tem, da je bil Maribor proti Rosenborgu v prvi bitki za preboj v nogometni raj (ligo prvakov) slab, že dolgo ni bilo mogoče slišati v Mariboru. Da je slab – na igrišču, da ne bo pomote – že nekaj časa, je sicer bolj ali manj znano vsem, ki ne dihamo z vijoličastimi, nismo obremenjeni s prijateljstvom, navijaštvom, občudovanjem vijoličastih veličin in se ne uklanjamo resnici ključnih ustvarjalcev športne politike z Mladinske ulice.

Maribor je v krizi in jo je bilo mogoče predvideti. Ko so se vsi od čistilke do predsednika začeli ukvarjati s sodniki, čeprav je bil v državnem prvenstvu neulovljiv, ko sta Olimpija in vse, kar je zeleno – še dobro, da zelena trava v Ljudskem vrtu ni kriva za vse težave –, postala simbol sovraštva in ščuvanja, ko je bil Milan Mandarić krivec zato, ker je imel denar, ko so pri NZS »namerno« delegirali termine tekem, ko se je vse bolj šuš­ljalo, da bo Rok Kronaveter odšel v Maribor ..., je bilo že prepozno. Nazaj se ni bilo mogoče več povleči. Nazaj k bistvu, igralcem in igri.

Maribor oziroma Zlatko Zahović, Darko Milanič in vodstvo plačujejo davek za uspehe. Prav nič nenavadnega ni in tudi nič tako zastrašujočega, da bi zdajšnja kriza nakazovala katastrofalne posledice za klub, mariborski nogomet, slovenski. Tudi v športu, tako kot na drugih področjih, gre za obdobja, ko ustvarjalni duh potrebuje osvežitev (zaušnico) za nov zagon.



Pri Mariboru, in v mestu, kjer stanje duha prepogosto narekuje stopnja uporništva proti vsemu, kar prihaja zahodno od Trojan ali še prej, so preprosto zaspali. Občutek udobja, ki so si ga resnično prislužili z veliko dela in znoja ter je pod Pohorjem prej redkost kot pravilo, je počasi postal največji sovražnik kluba in predvsem razvoja.



Zahović in Milanič delujeta z enakimi vzorci že dobro deset­letje. Vse je enako, preračunljivo in predvidljivo. Treningu in drilu je sledilo oklepanje položajev, funkcij in služb, ki so sanjske in so seveda nedostopne. Pretok znanja, informacij in zamisli je na Mladinski ulici postal omejen in je škodljiv. Z uspehi sta športni direktor in trener svojo zaverovanost dvig­nila do nebes. Nestrpnost, ki jo je bilo zaznati v komunikaciji, je pripeljala do tega, da sem se v zadnjem letu, dveh začel otepati tudi sproščenih neformalnih nogometnih pogovorov z njima.

Maribor ima še možnost, da se prebije v evropsko ligo. Tudi če se mu posreči, kar bi bil v teh okoliščinah podvig, primerljiv z uvrstitvami v ligo prvakov, to ne bo spremenilo športne vrednosti, ki jo kaže na igrišču. Ta nima zveze z osnovno idejo o igri, ki spodbuja ustvarjalnost in zabava. Ne vzgaja bodočih reprezentantov ali dragocenih igralcev za vidnejšo prodajo.

Maribor igra šah, slabega. Zahović je bil nekoč (morda je še) odličen »rekreativni« šahist. Nogomet je, tako kot kraljevska igra, igra živcev in taktičnih različic, igra, v kateri so ustvarjalni duh, pogum, drznost neprecenljive dodane vrednosti. Nemara bi Zahović za nov mariborski vzpon lahko prisluhnil besedam someščana in šahovskega velemojstra Georga Mohra: »Zgodovino šaha so vselej pisali in premikali meje napadalci.«