Ema Kozin in Marko Lukić: Uresničiti je treba svoje sanje

Na zadnji okrogli mizi sta se o svojih zgodbah, ki jih piše življenje, z moderatorko Mileno Fornazarič pogovarjala Ema Kozin, najmlajša svetovna prvakinja v boksu, ter Marko Lukić, direktor podjetja Lumar in nekdanji vrhunski plezalec.

Ema Kozin je diplomirala iz finančne matematike, danes pa zaključuje magistrski študij aktuarstva. V najzahtevnejšem svetu individualnega športa, torej profesionalnega boksa, je osvojila vse pasove, njen boj pa je bil tudi v zakulisju športa. Ema dokazuje ne samo kako biti prvakinja med vrvmi, ampak tudi v poslovnem svetu.

Da mora svojo poslovno pot usmerjati in voditi kot podjetje je spoznala takrat, ko je ugotovila, da drugače ne gre, ker želi tudi po končani tekmovalni karieri vztrajati v boksu in da pomaga nadaljnjim generacijam. Njena kariera traja že 15 let - kaj pa se je v najtežjih trenutkih naučila o sebi? »Da včasih, ko misliš da si na dnu, se ti pokaže žarek svetlobe in ti pokaže novo pot, da lahko delaš še vedno stvari, ki jih imaš rad. Sem trpežna, ampak se je včasih treba postaviti zase.«

Sogovornica je pred kratkim po 15 letih zamenjala menedžerje. Kakšen je dober menedžer za športnika? »V profesionalnem boksu je na žalost tako, da imajo menedžerji in promotorji škarje in platno. Velika števila pogovorov je med njimi, kar 90%, in športnikom o teh 10% zve šele, ko je že mimo. Ne moreš pa odločati sam o sebi. Imela sem britanskega promotorja, ki ni videl v meni priložnosti, da zasluži, kljub osvojenim naslovom. Sedaj, z novo menedžerko Katjo Fašink, odločam sama o sebi.«

Sponzorji imajo svoje zahteve – koliko ima vpliva na svojo lastno podobo? »Ostajam iskrena in zvesta sama sebi. Vedno se pokažem taka, kakršna sem. Imam izkušnje v boksu in nisem robot, ki ji je treba povedati, kaj narediti.« In dodaja, da se rada uči in spoznava nove stvari, vendar je vedno treba imeti rezervni načrt, ker se ti v športu vse lahko podre.

In kaj bi glede na svoje izkušnje svetovala mlajšim športnikom, na kaj naj bodo pozorni? »Da naj poslušajo še kakšno drugo mnenje in pogledajo tudi, kaj so tudi obveznosti menedžerjev: menedžerji bi morali delati za športnike in ne obratno.«

Podpora številnim športnikom

Marko Lukić kot poslovnež podpira številne športnike. Katere športne vrednote pa so mu bile najbolj v pomoč? »Prišel sem v poslovno kariero nekako narejen. Imam močno osebnost očeta in če ne bi imel take osebnosti, ne bi mogel zgraditi svoje podjetniške zgodbe. Športno plezanje je šport kot vsak drug, alpinizem pa nekaj drugega: imeti svoje sanje in uresničiti svoje sanje tudi takrat, ko nekdo reče, da se ne da. Moraš pa vedeti, da nikoli ne bo šlo po načrtih, ko stopiš v steno.«

In kot je še dodal Lukić, pogreša pri menedžerju, da lahko hitro prilagaja poteze realni situaciji. »Če narediš v alpinizmu to napako, te enostavno ni več. seveda pa potrebuješ vedno malo sreče, vendar se nanjo ne zanašaš, ampak počakaš, da te nekako poišče. Pomembna je tudi intuicija.«
In kako mu je bilo sprejeti, da ima poslovno okolje druga pravila? »Zelo težko, vrhunski športnik si perfekcionist. V poslu je najtežje, kako odkleniti potencial ljudi. In kako mu je uspelo svoje vrednote prenesti na zaposlene? »Najbolj pomembna je zelo jasna komunikacija. Drugo pa je zelo jasno definiranje ciljev in podajanje jasnih informacij.- tega manjka v menedžmentu. Najpomembnejše pri vrednotah pa je vodenje z zgledom!»

Nasvet Marka Lukića za mlade športnike glede druge kariere ter kako naj si pomagajo, ko pridejo do točke, ko ni več uspehov, so poškodbe, ko ni več veselja...? »Sploh če nepričakovano zaključiš kariero, sploh zaradi poškodbe, si že tako načet samozavestno. Zato je pomembno, da se izobražuješ in razmišljaš, kaj boš po koncu športne poti; da vedno slediš sebi, saj imaš kot športnik neizmeren potencial – če si iz timskega športa, si tudi timski igralec.« In Lukić pri tem omeni primer Gašperja Fištravca, nekdanjega veslača, ki je v podjetju Lumar s svetlobno hitrostjo napredoval do tega, da je danes njihov najboljši prodajnik. »Če nimaš delovnih navad, ti tudi Bog ne bo pomagal, kaj šele šef!«