Sprejeti zakon je pomembno drugačen od osnutka

Komisija za medicinsko etiko (KME) je z izjavo iz 14. julija prekinila svoj molk glede prenovljenega zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ), ki so ga v postopek vložile koalicijske stranke. Zakon je medtem že uspešno prestal tri branja v državnem zboru. Glavna misel izjave je, da o prenovljenem zakonu nima nič dodati, česar KME ni zapisala že leta 2023 v svojem odklonilnem mnenju o ZPPKŽ Srebrne niti.

Sprememb, ki jih je doživel ZPPKŽ, v svojem odzivu komisija za medicinsko etiko sploh ne komentira – kot jih ne bi bilo ali kot da bi te bile nevredne pozornosti. Bralec tako ne izve, ali je sploh opazila dodatna varovala, vgrajena v zakonske člene. Brez opazke ostaja tudi nesporno največja sprememba novega ZPPKŽ – opustitev evtanazije kot oblike ponujene pomoči. Ta opustitev je pomembna sprememba, ki so si je želeli številni nasprotniki zakona in izpolnjuje pričakovanja zlasti zdravništva. Bila je iztegnjena roka snovalcev zakona tudi v smeri KME, a je ostala neopažena.

Izjava KME, ki je vladno svetovalno telo in naj bi pomagala odločevalcem pri njihovih presojah, je bila objavljena šele ob koncu postopka sprejemanja zakona in je vsebinsko prazna, saj ne opazi nobene spremembe v besedilu zakona in teh sprememb zato ne more niti oceniti. Odločevalcem ne pove niti tega, ali so spremembe zakon izboljšale, ali poslabšale.

Komisija ponovi svojo ugotovitev, da ZPPKŽ ni mogoče primerjati z nobenim zakonom, saj da spreminja naš odnos do smrti. A ga res? Komisijo za medicinsko etiko sprašujem, zakaj zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ni primerljiv z zakonom, ki nosečnicam daje pomoč pri splavitvi zarodka.

Oba zakona podpirajo tisti, ki zahtevajo pravico do izbire; obema nasprotujejo v imenu ohranjanja življenja od spočetja do naravne smrti; oba kršita Hipokratovo prisego; pri obeh pacient(ka) odloča o življenju in smrti ter ima pod določenimi pogoji pravico prejeti medicinsko pomoč za uresničitev svojih namenov … Vzporednic ne manjka in dokazujejo, da ZPPKŽ ni tako usodno zarezal v naše pojmovanje življenja in smrti, saj je to pred njim storila že dopustnost abortusa. Ali KME, ki ostro obsoja pravico do ZPPKŽ, obsoja tudi pravico do splava?

KME odklanja vse vrste pomoči pri prostovoljnem umrtju, ker naj bi prinašala visoka etična tveganja, možnosti zlorab, spolzko strmino in pritiske na odločitve ljudi ob koncu življenja ... A ti razlogi so splošne narave in jih je mogoče najti pri vseh pravnih ureditvah na skoraj vseh področjih življenja – tudi pri sedanji, pred uveljavitvijo ZPPKŽ. Glede možnosti zlorab že komisija ugotovi, da je ta mogoča pri vseh zakonih.

Pozdravljam, da je KME deloma sprejela izraz »samousmrtitev«, s katerim zakon nadomešča izraz »samomor«, v izjavi najdemo oba. Izraz samomor je z etičnega stališča zavajajoč, saj ustvarja vtis, da je samomor oblika umora, hud zločin torej, čeprav gre v resnici za dejanje, ki ni ne kaznivo ne prepovedano. Izguba drage osebe je za njene bližnje sama po sebi običajno zelo huda preizkušnja. »Samomor« bližnje preminulega še dodatno udari z občutkom krivde in jih stigmatizira kot sostorilce zločina, ki to v resnici ni. Zato menim, da bi KME morala namesto izraza »samomor« dosledno priporočati rabo izraza »samousmrtitev«.

Pravica do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja hudo trpeče odrasle osebe, ki je sposobna odločati o sebi, je v marsičem primerljiva s pravico do pomoči pri umetni prekinitvi nosečnosti in upam, da bomo čez nekaj let na pravico do pomoči pri prostovoljnem umrtju gledali podobno, kot že dolga leta gledamo na pravico do pomoči pri splavu.

Tudi pravica do splava je sprva naletela na odpor. Obe pravici nam pomagata živeti naše življenje bolj vedro in skladneje z našimi vrednotami. Pravica do izbire glede lastnega umrtja, ki jo prinaša ZPPKŽ, nikomur ne odreka pravice do čaščenja življenja od spočetja do naravne smrti, medtem ko je dosedanja ureditev izključevala možnost izbire. Zato sprejetje in uveljavitev ZPPKŽ pomeni pravičnejšo ureditev od tiste pred uveljavitvijo.

V njej bodo zagovorniki obeh odgovorov, kako umreti – živeti do naravne smrti ali pa prekiniti trpljenje, če je prehudo – lahko živeli v skladu s svojimi intimnimi prepričanji in v strpnem sobivanju, ne da bi ena stran svoj odgovor vsiljevala drugi, kakor ga je do zdaj.

***

Igor Pribac, filozof, soavtor ZPPKŽ