Poškodbe v športu so zelo raznovrstne

Šport je v sodobnem svetu vse pomembnejši del življenja v vseh starostnih obdobjih. Verjetno še nikoli doslej ni bilo toliko otrok in mladostnikov vključenih v aktivno športno vadbo na klubski in tekmovalni ravni, v amaterski tekmovalni šport pa je vključenih tudi vse več odraslih. Vsekakor gre za spodbuden trend, ki pa ob vseh koristih prinaša tudi manj prijetne plati, saj podatki kažejo na porast športnih poškodb, predvsem pri mladostnikih.

Kot pravita prof. dr. Rado Pišot in prof. dr. Boštjan Šimunič z Inštituta za kineziološke raziskave pri Znanstveno-raziskovalnem središču Koper (ZRS Koper), so k poškodbam nagnjeni tisti posamezniki, ki se ukvarjajo s športom tekmovalno, in posamezniki, ki se z njim ukvarjajo zelo redko.

Aktivnosti z žogo, alpsko smučanje, hokej, gimnastika in atletika so športi, pri katerih je poškodb največ, pri čemer so ženske bolj ogrožene kot moški. V alpskem smučanju, denimo, se je v zadnjem desetletju pojavnost hudih poškodb povečala za 2,67-krat pri kakovostnih amaterskih in za 3,53-krat pri smučarjih, ki tekmujejo v svetovnem pokalu. Poškodbe in njihove vrste so običajno v korelaciji s hitrostjo gibanja, nenadnimi spremembami smeri, intenzivnostjo kontaktov z nasprotnikom ter agresivnim okoljem, prostorom in podlago, na kateri se šport izvaja.

Tu ne smemo pozabiti tudi na preobremenitvene poškodbe pri ponavljajočih se gibih, zato je izjemnega pomena, da te gibe športniki izvajajo pravilno, so nanje ustrezno pripravljeni in med aktivnostjo uporabljajo pravilno obutev oziroma opremo, opozorita sogovornika in dodata še en neugoden podatek. Večina športnikov namreč čuti bolečino v vsaj enem delu telesa, ki jo premagujejo na različne načine.

Udarci, zvini, izpahi …

Kot povesta sogovornika, so športne poškodbe izrazito pestre in heterogene. Največ je udarcev, zvinov, izpahov, nategov mišic, natrganin mehkih tkiv in poškodb sklepov, zlasti kolen, sledijo pa hematomi mišic zaradi udarcev, pretrgana vezivna tkiva (ahilova tetiva, sprednja križna vez kolena), zlomi kosti, izpahi.

»Pri kroničnih poškodbah so v ospredju predvsem poškodbe kit, stresne frakture, prenapetost mišic, sindromi mišičnih in kostnih ovojnic, vnetje burze … Pri hitrih športih so pogoste poškodbe zadnjih stegenskih mišic, gležnjev in kolen. Pri kolesarjih (če odštejemo poškodbe zaradi padcev) so pogoste predvsem težave s kolenskim sklepom in bolečine v hrbtu. Tipična košarkarska težava so poleg zvinov gležnja bolečine v hrbtu. Smučarji zelo pogosto utrpijo pretrganje sprednjih križnih kolenskih vezi in zlome kosti. Plavalce pestijo poškodbe ramen, kolen in vratu. Poškodbe so zelo raznovrstne in odvisne od športa, a hude so k sreči redke.«

Nič manj pogoste niso preobremenitvene poškodbe športnikov; te so povezane predvsem s slabšo telesno pripravljenostjo in vitalnostjo, prisotnostjo bolečine ter psihično (ne)stabilnostjo.

Programi za preprečevanje športnih poškodb

Ob vsem navedenem se seveda pojavi vprašanje, ali in v kolikšni meri bi športne poškodbe lahko preprečili. Sogovornika sta zelo jasna. »Veliko poškodb lahko preprečimo, predvsem akutne brezkontaktne, v manjši meri je to možno pri kroničnih in še v manjši pri akutnih kontaktnih. Vsi, ki delujejo v športu, zelo dobro poznajo preventivne ukrepe in jih tudi integrirajo v redno vadbo. Predvsem imamo v mislih pravilno gibanje, vadbo in trening ter kompenzatorne vaje, ki izničijo športne preobremenitve.

Seveda so pomembne tudi krepilne vaje celega telesa, regeneracija, prehrana in hidracija. V sklopu mednarodnega projekta Paripre smo pri mladih košarkarjih in nogometaših preverili učinkovitost 15-minutnega živčno-mišičnega treninga, ki so ga opravili namesto ogrevanja. Ugotovili smo, da se je v šestih mesecih število vseh poškodb zmanjšalo za kar 37 odstotkov! Na koncu smo sprejeli tudi priporočila za preventivo pred športnimi poškodbami.«

Pomen statistike o številu in tipu poškodb

Oskrba športnih poškodb je po besedah prof. Pišota in prof. Šimuniča zelo draga in dolgotrajna. Na športniku pusti dolgoročne posledice, in če so zelo mladi, jih lahko močno ovira pri nadaljevanju športne kariere. Na Inštitutu za kineziološke raziskave ZRS Koper so v okviru že omenjenega projekta začeli voditi tudi epidemiologijo športnih poškodb. To je po mnenju obeh sogovornikov nadvse pomembno, saj »epidemiologija športnih poškodb omogoča vpogled v mehanizme poškodb, njihove posledice ter identifikacijo dejavnikov tveganja športnih poškodb in preventivnih dejavnikov za njihovo preprečevanje. Na podlagi teh informacij lahko pripravimo in izvajamo različne intervencijske programe. Tu pa nastopi problem, saj je izjemno težko znanstveno veljavno izvesti študije učinkovitosti takih intervencijskih programov.«

V okviru omenjenega projekta je bil njihov cilj tudi pripraviti informacijski sistem SloSIDB – bazo podatkov, v kateri bi zbrali podatke o pripravljenosti slovenskih športnikov ter o pojavnosti, mehanizmih in posledicah poškodb, a žal sistem zaradi neuspelega financiranja še čaka na uresničitev. Upajo, da ga bodo v prihodnjih letih in s povezovanjem tudi zagnali. »Morda nam bo uspelo narediti pomemben korak naprej v koordinaciji Nacionalnega olimpijskega inštituta pri Olimpijskem komiteju Slovenije, ki je bil ustanovljen, in obetamo si, da bi v dobro športa (športnikov in strokovnih sodelavcev) tak sistem v kratkem tudi zaživel,« povesta sogovornika.

(Po)moč novih tehnologij

V nadaljevanju poudarita še vlogo novih tehnologij pri njihovem delu. Te so jim najbolj v pomoč pri analizah gibanja, merjenju telesnih asimetrij in posledični personalizaciji treninga, regeneraciji, prehrani in rehabilitaciji pa vse do prilagojenih virtualnih okolij, v katerih lahko športnik vadi ob hujših poškodbah in ohranja nadzor gibalnih centrov (gibalne kontrole) v možganih.

»Ključno je, da poškodovanemu športniku zagotovimo točko varne vrnitve v šport, kar pa ni enostavno. V večletnem projektu, ki ga financira Aris in smo ga poimenovali Razvoj modela za učinkovito napovedovanje športnih poškodb in točke varnega vračanja po poškodbi, smo naredili pomemben korak naprej v tej smeri. Izbrane športnike smo izmerili v času njihove dobre telesne pripravljenosti, ko so se poškodovali, potem pa smo lahko usmerjali njihovo rehabilitacijo. Še več, ob poškodbi smo tako imeli vpogled v morebitna odstopanja in asimetrije, ki so vodili v poškodbo. Tako se učimo napovedovati poškodbe, seveda pa za to potrebujemo čim večjo bazo podatkov. V sodelovanju s klubskimi strokovnjaki smo nato posameznike spremljali v času rehabilitacije in svetovali klubom. Vendar pa so se o vrnitvi odločali sami. Tudi tu ugotavljamo, da se športniki po poškodbi pogosto vrnejo prezgodaj; običajno takrat, ko ni več bolečine, ali v najboljšem primeru, ko so odpravljene posledice poškodbe, po našem merilu pa bi bil čas za vrnitev šele, ko so odpravljeni vsi vzroki, zaradi katerih je primarna poškodba sploh nastala.«

Široko sodelovanje s panožnimi zvezami

Inštitut za kineziološke raziskave ZRS Koper sodeluje tako rekoč z vsemi športnimi zvezami, najtesneje pa z Nogometno zvezo Slovenije in Košarkarsko zvezo Slovenije. Epidemiologijo športnih poškodb vodijo tudi za druge športe z žogo. »V Mediteranskem centru zdravja, ki je del Inštituta za kineziološke raziskave ZRS Koper, športnikom ponujamo pozno rehabilitacijo in tako poskrbimo za njihovo varno vračanje v izbrani šport. Izredno pomembni sta pri tem natančna diagnostika in na podlagi nje personalizirana rehabilitacija. V ponos nam je, da svoje usluge ponujamo tudi srebrnemu olimpijcu Toniju Vodišku, ki se odlično rehabilitira po operaciji prednje križne vezi.«