Ovir za napredek fotovoltaike v Sloveniji je ogromno

Slovenci imamo dober posluh za zelene naložbe, pravi Primož Tručl, predsednik Združenja slovenske fotovoltaike in direktor podjetja Moja elektrarna, ki se ukvarja z oddajanjem modulov sončnih elektrarn v zakup – kot obliko varčevanja presežnih sredstev prebivalstva. Ovir za napredek fotovoltaike pa je v Sloveniji ogromno, od prostorskih aktov do elektro-tehničnih omejitev.

Od kje vaša strast za fotovoltaiko, saj ste bili zaposleni v zavarovalnici?

Kmalu po diplomi sem se zaposlil v zavarovalnici, kjer sem na različnih odgovornih in tudi vodilnih mestih uspešno deloval 14 let. Dobil sem neprecenljive izkušnje in dobro spoznal finančno logiko posla. Strast za fotovoltaiko se je pojavila šele pozneje, takrat je namreč sploh še ni bilo. Vzporedno sem iskal nove izzive, iskal sem nekaj zelenega, dolgoročnega, trajnega. In tako sem leta 2007 »odkril« fotovoltaiko, ustanovil podjetje in se v tistih pionirskih časih začel ukvarjati s povsem drugo dejavnostjo. Danes lahko trdim, da sem vsaj toliko oziroma več fotovoltaika kot zavarovalničarja, saj sem tudi že dlje časa v fotovoltaiki.

Bili ste eden prvih, ki so v Sloveniji postavili sončno elektrarno. Kakšne spomine imate na ta projekt?

Spomini so vsekakor zanimivi, tudi zabavni, saj smo stvari dobesedno raziskovali. Vsak korak je bil prvi. Obenem je šlo tudi za zelo velike finančne zalogaje, saj danes enako velika elektrarna stane dvanajstkrat manj. Tisti, ki so se takrat odločali za fotovoltaiko, so – kljub subvencijam, ki jih je država začela uvajati relativno zgodaj – morali biti zelo pogumni, da so se odločili za skok v neznano. Izkazalo se je, da je bila to edina prava pot in nikomur izmed nas, ki smo tako zgodaj postavili elektrarno, ni bilo pozneje žal, da je to naredil.

Sta vas motivirala predvsem finančni izkoristek in rentabilnost?

Takrat je bil finančni izkoristek primerljiv, če ne boljši, predvsem zaradi zelo visokih subvencij v prvih dveh letih. A te niso bile dane vnaprej kot nepovratna sredstva, ampak kot dobro plačilo za proizvedeno elektriko. Tako da s(m)o investitorji kljub vsemu morali biti pogumni in trdno odločeni, da gremo po poti zelenega razvoja. Glede na stopnjo razvoja tehnologije je bilo finančno tveganje vseeno precej veliko: če bi posameznik sredstva vložil v sončno elektrarno, ki potem ne bi dobro funkcionirala, ne bi imel niti elektrike niti subvencije na osnovi proizvedenih kilovatnih ur elektrike.

Mar vaša prva elektrarna še deluje in uresničuje napovedi o življenjski dobi dveh do treh desetletij? Je zahtevala kaj izrednega vzdrževanja?

Elektrarna še vedno deluje, brez težav in tudi ni zahtevala nobenih izjemnih, izrednih ali pa nepričakovanih ukrepov – torej vsekakor potrjuje napovedi. Prepričan sem, da jo čaka vsaj še enkrat tolikšna doba delovanja.

Ste tudi direktor podjetja, ki je na trg uvedlo poslovni model vlaganja v sončne elektrarne, ki je na voljo vsem državljanom. Od kje vam ideja zanj?

Gre za možnost vlaganja v obliki zakupa sončnih modulov na naših lastnih sončnih elektrarnah za določeno časovno obdobje. Naša »mama«, skupina PV-Invest, je idejo finančne soudeležbe državljanov pri pridobivanju zelene elektrike uspešno preizkusila v Avstriji, mi pa smo ta model prenesli k nam in prilagodili na naše razmere, kjer se je prav tako dokazal kot zelo uspešen.

Kako ta poslovni model deluje?

Model vlaganja v sončne elektrarne je državljanom, ki so zainteresirani za oplemenitenje svojih finančnih sredstev, zanimiv predvsem zato, ker jim doseganje ciljev (dobička) omogoča prek razbremenjevanja okolja od izpustov toplogrednih plinov. Vlagatelji z vključevanjem v projekte Moje elektrarne cilje zelenega bivanja uresničujejo, ne da bi se jim bilo treba ob tem angažirati s postavitvijo in vzdrževanjem lastne sončne elektrarne. Obenem je ta poslovni model zanimiv, ker omogoča postopno vlaganje – za razliko od postavitve lastne elektrarne, kjer moraš vložiti celoten znesek takoj. V obeh primerih seveda zasleduješ iste cilje, samo na drug način. Odločitev je stvar posameznika, saj ne želim favorizirati naše ponudbe, pomembno je, da gremo vsi skupaj k svetlejši, zeleni prihodnosti naproti.

Kakšen pa je odziv – imamo Slovenci posluh za takšne naložbe v zeleno energijo?

Na podlagi zanimanja za naš finančno-okoljski produkt lahko sklepam, da imamo Slovenci dober posluh, saj nam uspeva vse sončne module na naših sončnih elektrarnah oddajati sproti. Obenem je krog zainteresiranih vlagateljev vedno širši, saj se dosledno držimo pristopa, h kateremu smo se zavezali, in sicer, da vsa na ta način pridobljena sredstva vlagamo nazaj v sončne elektrarne, v vzdrževanje, obratovanje in širitev mreže. Gre za močen argument in garant na strani varnosti naložbe.

Pomembno je namreč, in to naši vlagatelji že vedo, da jih ne izpostavljamo tveganjem s tem, da bi njihova sredstva kakorkoli vlagali drugam, ampak jih namenjamo izključno v uresničevanje našega poslanstva. Denar vlagateljev se plemeniti v okviru sončnih elektrarn, ki stojijo v Sloveniji in nikjer drugod.

Ste s podjetjem dosegli ob ustanovitvi zastavljene cilje, si morebiti postavili nove? Kakšen mozaik gradite?

Na začetku smo elektrarne kupovali, predvsem na industrijskih strehah. Danes imamo bolj zaokrožen portfelj, nekaj več kot 15 megavatov (MW) skupne moči sončnih elektrarn, vključno s tistimi, ki jih ne oddajamo vlagateljem, in vstopamo v naslednjo fazo, ko elektrarn ne bomo več kupovali, ampak jih bomo začeli postavljati sami. Gre za t. i. green field naložbe oziroma za naložbe, kjer bomo sami načrtovali sončne elektrarne in na ta način imeli veliko boljše izhodišče. Projekte bomo izvajali s pomočjo domačega inženirskega znanja, kakor tudi s strokovnjaki naše lastnice, ki stoji za mnogimi izstopajočimi projekti avstrijskih in evropskih sončnih elektrarn, pri čemer so nekateri resnično veliki in imajo po več deset MW vršne moči.

Ste tudi predsednik Združenja slovenske fotovoltaike. Za kaj vse si prizadeva združenje?

Omenjeno združenje si prizadeva vzpostaviti boljše pogoje za razvoj panoge. Ovir za napredek fotovoltaike je v Sloveniji ogromno, od prostorskih aktov do elektro-tehničnih omejitev. Na žalost nastajajo težave v veliki meri tudi zaradi nesprejemanja pobude prebivalcev po večjem številu malih sončnih elektrarn na lastnih strehah hiš s strani distribucijskih podjetij. Zaradi vsega naštetega po številu inštaliranih kilovatov na prebivalca zaostajamo za Evropo. Prav zato je naše poslanstvo pomembno, saj če bodo te ovire odstranjene, bo v Sloveniji realizirano bistveno več fotovoltaike. Naša misija je, da se to zgodi čim prej in v čim večji meri. Pri tem seveda ne smemo pozabiti na dodatno oviro, na neživljenjsko zakonodajo, ki onemogoča posege v prostor celo tam, kjer ti ne bi imeli škodljivih posledic za okolje.

Kakšnih sprememb zakonodaje si želite?

Želimo si predvsem lažjega umeščanja v prostor in naprednejšega razumevanja in drugačne obravnave investitorjev s strani elektrodistribucijskih podjetij. Skupaj bi si morali prizadevati za čim več fotovoltaike pod soncem, ne pa, da si zanjo prizadevamo samo osveščeni investitorji, tako veliki kot mali, elektrodistribucija pa milostno dovoljuje, da se jo sem ter tja postavi. Elektrodistribucijska podjetja bi morala biti v enaki meri ali celo bolj kot investitorji zainteresirana za razvoj v smeri zelenega prehoda ter bi morala nuditi infrastrukturo, ki bi omogočala razpršene vire, torej priklope čim več sončnih elektrarn, ne pa da namesto tega vidijo razpršene vire kot neke vrste »nebodigatreba« v obstoječem omrežju. Pri tem bi poudaril, da tega ne smemo posploševati, saj je tudi med elektrodistributerji vse več takšnih, ki se zavedajo pomena hitrega postavljanja in priklapljanja razpršenih virov.

Se vam zdi energetska strategija Slovenije pravilna?

Najprej se moramo vprašati, kateri dokument sploh opredeljuje energetsko strategijo. Je to nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN), so to kakšni drugi načrti? Vsekakor bi bila za Slovenijo prava strategija čim večja količina obnovljivih virov, tako da bi lahko šli čim prej stran od premoga in da bi morda dosegli, da bi energetsko samooskrbnost uspeli doseči že samo z obnovljivimi viri.

Bi tudi vi čim prej prenehali s kurjenjem premoga v TEŠ in ugasnili nuklearko? Je to sploh izvedljivo?

Mnenja strokovnjakov se zelo razhajajo. Osebno bi absolutno prenehal s kurjenjem premoga takoj, kar pa zadeva ugašanje nuklearke, nisem za to. Menim, da bi bilo treba nuklearko, glede na veliko naložbo, izkoristiti čim bolj in do konca. Nikakor je ne bi ugašal, treba bi bilo narediti vse, da bi delovala čim dlje. To je pogled iz ekonomskega vidika in kompromis iz okoljskega. Tu je še vprašanje postavitve nove jedrske elektrarne. Nisem prepričan, da je nova nuklearka nekaj, kar Slovenija nujno potrebuje. V Sloveniji se ogromno lobira za JEK2 in sprašujem se, kateri so resnični razlogi za to.

Ima aktualna vlada posluh za vas? Kaj pa pretekle vlade?

Vse naše vlade so imele in imajo premalo posluha za fotovoltaiko. Prejšnja ga je imela premalo, človek bi sodil, da ga bo nova vlada imela več, dejansko je bilo veliko obljubljenega, vendar se zadeve ne odvijajo s pravo dinamiko, zato izgubljamo dragoceni čas. Vsekakor pozdravljamo stališče, da se je treba hitreje posvečati obnovljivim virom energije, ampak na koncu ob počasni dinamiki izpade, kot da gre le za retoriko, četudi vem, da je trenutno na ministrstvih veliko ljudi, ki si resnično prizadevajo, da se na tem področju kaj premakne in zato pozdravljam delo, ki si ga je zadala ekipa ministra Kumra. Kritika na sedanjo vlado torej ne leti v smislu pravilnosti usmeritev, leti bolj na dinamiko, ki je po našem mnenju preveč počasna, razlogi za počasnost pa verjetno niso samo na strani aktualne vlade, ampak gre marsikaj pripisati obstoječi zakonodaji in »zbirokratiziranosti« številnih administrativnih postopkov.

Zeleni prehod se sicer sliši lepo, a gospodarstvo svari pred visokimi cenami električne energije, ki jih bojda prinaša s seboj. Zgled ni daleč – po energetski draginji verjetno nihče ne želi stopati po stopinjah Nemčije?

To je dvorezen meč. V cenah energije je ogromno populizma. Politiki si marsičesa ne upajo povedati, ker ljudje, torej volivci, nekaterih stvari pač ne slišijo radi. Sam lahko mirno povem, česa se je treba zavedati: energija je dobrina, ki je draga, zato ne more biti poceni, če hočemo imeti kakovostno oskrbo z njo.

Na račun Nemčije letijo številne kritike. Verjetno res ni bilo pametno, da so se odločili za zapiranje obstoječih nuklearnih elektrarn. Glede na vse znanje o jedrski fiziki in delovanju elektrarn, ki ga ima ta država, je bila odločitev v prehodnem obdobju velika neumnost. Vsekakor pa se je treba na dolgi rok obračati k obnovljivim virom energije in jedrska energija ni tista, ki bo rešila svet energetske oskrbe, ampak bo kvečjemu omogočila, da se bo ta prehod zgodil prej in tekoče. Torej bomo lahko prej opustili fosilna goriva. In samo v tem smislu se zavzemam za ohranjanje obstoječih, nikakor pa ne za načrtovanje novih jedrskih fuzijskih elektrarn. Še naprej je treba upati na razvoj fuzijske jedrske tehnologije in počakati, kaj bo prinesla znanost na tem področju.

»Opletati« s poceni elektriko dostikrat ne služi ničemur drugemu, razen pridobivanju volilnih glasov. Naj ponovim: treba se je zavedati in ljudje si zaslužijo to vedeti, da kakovostna oskrba z energijo stane in da je zato, da bi jo imeli, treba nekaj žrtvovati. Vsekakor se kakovostna oskrba z energijo prebivalstvu splača, ker vse ostalo je in tudi bo dražje. Govorim o morebitnih scenarijih prekinitev oskrbe z elektriko ali celo nedelovanju sistema. Tega si ne želimo.

V tem kontekstu pa se moramo zavedati tudi, da je elektrika na osnovi jedrske energije ena najdražjih in če je kaj neprimerno, je neprimerno strašenje zaradi visokih cen elektrike iz obnovljivih virov, medtem ko je jedrska energija tista, kjer je tako največ skritih stroškov kot tudi neupravičenih stroškov.

Kakšen bi bil vaš idealen energetski recept za Slovenijo?

Idealen energetski koncept bi bil, da bi se vsa energija pridobila izključno iz vode, sonca in vetra. Mislim, da je to uresničljivo, če se delovanje obstoječe jedrske elektrarne v Sloveniji podaljša tam nekje do leta 2050. V tem času, torej v naslednjega četrt stoletja, lahko iz obnovljivih virov brez dodatne jedrske elektrarne zagotovimo dovolj energije, da bomo energetsko samooskrbni. Če pa bomo v tem času v kakšnem letu ali v kakšnem mesecu nekaj energije morali uvažati, pa to ne predstavlja neke tragedije in lahko s tem mirno živimo.