Kdor ne zna povedati, se tudi ne more upreti
Kako nositi težo spoznanja, da smo na pragu okoljskega zloma, na pragu sprememb, ki jih komajda slutimo, kaj šele sprejemamo? Kakšna je ta teža, ko sloni na maminih ramenih? S takšnimi vprašanji se pisateljica, kritičarka, prevajalka in urednica Tina Vrščaj (1987) spoprijema v romanu Na Klancu (Cankarjeva založba), dobitniku nagrade modra ptica leta 2022. Kajti »na Klancu zmeraj piha. Eva skuša pognati korenine v to zemljo. A zemljo odnaša. Včasih ne hodi po tleh, ampak lebdi.«
'V literaturi pogosto pogrešam avtentično izkušnjo. Pisateljica, pisatelj – pojdi globlje vase, ne dlje od sebe,' ste dejali v enem od zapisov. Kaj za vas pomeni omenjena avtentična izkušnja in kako se kaže v romanu Na Klancu?
Pisatelj najbolje piše o tistem, kar pozna. Kar je izkusil. Videl na lastne oči, otipal sam. Ali slišal v okolici in vzel za svoje. Če piše o tem, kar je šlo skozi njegove čute, bo lahko dal bralcu več, ker so nujni detajli. Vse to ne pomeni, da mora pisatelj vedno pisati svojo zgodbo, eno in isto, ali da naj bi vsak pisal zgolj avtobiografsko. Nikakor ne. Na Klancu je zmes resničnega življenja in fikcije. Evina zgodba ni moja, zato pa njeno življenjsko okolje – Klanec, kot sem ga naslikala – in njene situacije dobro poznam. Sama nisem biologinja, bi si pa v vzporednem življenju želela biti.
O Klancu in njegovi naravi, ki je lahko simbol za še obstoječo divjino na našem planetu, ki jo požirajo plameni, sem lahko pisala po petnajstih letih sredi gozda, ko sem ponotranjila gozdna pravila. Ne pravim, da mora vsakdo najprej tako živeti, če hoče o tem pisati, menim pa, da lahko s takšno izkušnjo zarežeš globlje v stvarnost, če seveda nosiš v sebi gon po pisanju.
Če bi Na Klancu morali pridati vrednostno oznako, bi lahko rekli, da gre za družinsko-ekološki roman, za slovenski literarni prostor precej svojstven in inovativen spoj? Kako ste se odločili za tovrsten preplet in zakaj ste pri tem posegli po klancu, pri čemer ste gotovo vedeli, da ne boste ušli primerjavam s Cankarjem?
Primerjav se ne bojim. Če berete moj roman s Cankarjevim v ozadju zavesti, ga lahko berete drugače. Primer: bolj dvoumno gledate na socialno problematiko, na ogroženo družino brez strehe nad glavo, na brezposelno Evo, ki ne more dobiti službe, in na njeno varčnost pri kupovanju hrane; kadar smo kritični do današnjih razmer, morda ne škodi, če se ozremo malo nazaj – in zakaj ne ravno v Cankarjeve čase, ki jih imamo tako dobro upodobljene? Ko vidimo, kako je pri nas bilo, drugače vrednotimo položaj, v katerem smo zdaj, nekako smo manj egocentrični.
Tako je moje socialno sporočilo bolj zapleteno, kot bi rekli na prvi pogled. Navezuje se na okoljsko, ki tudi ne more pripluti v enoznačni obliki, kot iz medijev. Romana ne moreš izkoristiti za politično sporočilo – če kdo, sem sama vedno pisala proti temu. V romanu so glavni junaki s svojimi življenjskimi zgodbami. Živijo situacije, skozi katere lahko prikažem to, kar se mi zdi pomembno. Upam, da mi je to uspelo narediti dovolj organsko in večplastno. Ja, mislim, da je sporočilo močno, a vse prej kot enoumno, zato sem z bralci veliko razpredala.
'Eva poskuša pognati korenine v to zemljo,' zapišete v uvodu, in pa: 'kot bi jo oprašil veter'. Je bilo za vas ključno, da v bralcu v romanu tudi prek jezika vzbudite misel na enakovredno obravnavo človeškega in živalskega oziroma rastlinskega? Kako se ta miselnost po vašem mnenju kaže v literaturi, tudi slovenski, v delih, ki so vam blizu?
Ja, zelo pomembno se mi je zdelo ne le prikazati, ampak tudi dati prek jezika prav okusiti, kdaj tudi surovo, močno začinjeno, da je človek v resnici del narave. Čeprav je zlasti z mestnim bivanjem izstopil iz nje in očitno marsikomu prija živeti, kot da nima nič z naravo, ostaja dejstvo, da če ne bomo dovolili živeti drugim vrstam, tudi naša ne bo mogla naprej. Zakaj smo se lahko tako razvili? Zakaj smo tako vzcveteli? Zaradi pretanjeno stabilnega podnebja in naravnih virov ter velikanske raznovrstnosti živega sveta. Zdaj se kažejo pomanjkljivosti naših pristopov.
Primerjanje človeškega sveta z živalskim mi je sicer všeč pri Cankarju. Zanimivo ga vpelje Borut Kraševec v romanu Agni, nagrajenem s kresnikom. Na misel mi pride še nobelovec Coetzee: da bi opozoril na to, kar delamo z živalmi, je uporabil primerjavo s koncentracijskimi taborišči. Noben blažji izraz najbrž ne pride v poštev. Seveda zame obstaja bistvena razlika med človekom in živaljo. Toda zdaj izbiramo med tem, ali se bomo prilagodili naravi in dali dihati drugim vrstam ali bo naša vrsta izločena iz igre.
Omenjate surovost, moč jezika; kako bi zarisali vlogo erotike – in organskega – v romanu, ne le v kontekstu odnosa med protagonistoma, temveč tudi glede na jezik? Ne nazadnje roman zaznamujejo značilno kratki, odrezani stavki.
Da, odrezani stavki – menim, da so polni takega ali drugačnega naboja, tudi erotičnega. In zamolki, prazna mesta, tišine – ustvarjali naj bi prostor za bralca, v katerem lahko uživa, doživlja svoje, reflektira. Večkrat omenim, da je zame jezik poln užitkov. Če mi pisanje uspeva, je užitek res zelo blizu tisti vznemirljivi intimni telesni nasladi dveh ljudi. Morda si predstavljam, koga se moj jezik dotika? Kako deluje nanj ali nanjo? Intuitivno, seveda, o tem med pisanjem ne razmišljam zares.
Erotika med protagonistoma pa niha, enkrat je na vrhuncu, drugič usiha. Hotela sem posnemati življenje in njun odnos narediti resničen; če bi sledila svojim željam, bi junaka kljub prisotnemu naraščaju vsak dan skakala med rjuhami ali celo gola plezala po drevesih, a to preprosto ne bi bilo realno.
Pomenljiva je teza, da bi morali za uspešno vzpostavljanje okoljske pravičnosti sprva – oziroma predvsem sočasno – poskrbeti za socialno pravičnost, saj se ljudje v stiskah (ekonomskih, zdravstvenih ipd.) najprej obrnejo k skrbi zase, šele nato za okolje. Kako sami gledate na to?
Oba problema sta res tesno povezana. Vsak človek bi moral imeti pokrite osnovne življenjske potrebe. Z boljšo razporeditvijo premoženja, s šolanjem in zdravstvenim varstvom za vse bi dosegli marsikaj dobrega tudi za okolje. Res je tudi, da če moraš misliti na to, kaj boš sploh jedel, ti je malo mar, koliko plastike boš zmetal proč in v katero kanto. Moraš biti preskrbljen, ja, da lahko razmišljaš o tem, in bolj ko so ljudje gmotno privilegirani, večjo dolžnost imajo, da ukrepajo v prid okolju, saj je tudi njihov ogljični odtis običajno veliko večji.
Kakšno vlogo ima lahko pri tem literatura, ne samo v kontekstu upovedovanja, temveč tudi morebitnega predramljanja?
Ne glede na družbene spremembe, na upad branja med ljudmi, vztrajam pri tem, da je literatura pomembna dramilka. Knjige nam odpirajo svetove, do katerih nikjer drugje nimamo dostopa. Mislimo, da lahko vse preberemo v fragmentih novic na spletu? Da lahko vse izvemo v resničnostnih dokumentarcih? Da nas najbolj zabavajo serije? Da lahko ob drugih dejavnostih mimogrede poslušamo podkaste in smo na tekočem? Nič od tega ne da tolikšnih globin, tolikšne celovitosti, kot jo da knjiga. Nič drugega nas ne bo opremilo za ubesedovanje vse bolj zapletenih okoliščin, ki nas obdajajo. Kdor ne zna povedati, se tudi ne more upreti. Še ena neprecenljiva lastnost knjige je, da je, v nasprotju s spletom, končna. Zato se lahko usidra.
Ko smo že pri Cankarju; v romanu v veliki meri razmišljate tudi o odnosu do in vlogi mame. Ste s tem želeli pod vprašaj postaviti tudi na naš odnos do matere narave?
Zelo priročno se je bilo poigravati z vlogo mame in hčere, se podati v razmislek, kaj je ena dolžna drugi, kaj katera pričakuje od katere, in vmes iznesti morda malce šaljivo prispodobo razvajenega otroka, ki je od staršev navajen dobiti vse, jim vzeti, kot da mu vse pripada, s katero ciljam na človekovo sebično razmerje do »matere« narave. Sicer pa v tej zgodbi Eva mora biti tudi sama mama še iz enega posebnega razloga. Z otroci, lastnimi otroci, do katerih je razvila oseben, ljubeč in odgovoren odnos, se je tudi njen odnos do okolja zelo naravno prestavil na višjo raven: od kritične opazovalke je prešla do nekoga, ki želi aktivno prevzeti odgovornost. T
aka, kakršna Eva je, zase tega morda ne bi storila. Ne bi šla tako daleč. Če še njo naslikam z metaforo, je kot Atlas, ki na ramenih nosi svet. Ko se posvetite tej problematiki in se zaveste, s čim se bomo ukvarjali v tem stoletju, in od tega preprosto ne želite bežati, je občutek prav tak: nositi vso težo sveta. Naloga, vredna Boga.
