Po naravi radovedna opazovalka, ki jo zanima svet
Pisateljica, literarna zgodovinarka in prevajalka Katarina Marinčič, med drugim prejemnica nagrad kresnik, fabula in kritiško sito, je tokrat v igri za nagrado kresnik s krajšim romanom Ženska s srebrnim očesom. Kot je dejala, jo z junakom Emilom povezuje pogled na svet. »Kar v knjigi vidi in sliši on, sem v resničnem življenju videla in slišala jaz: prizori in dialogi so večinoma iz mojega spomina, tisti redki, ki so izmišljeni, so izmišljeni po analogiji.«
To je vaš prvi roman, v katerem je dogajanje postavljeno v sedanji čas oziroma v nekakšno aktualno brezčasnost. Je to lahko pri pisanju težava, zgodovinski dogodki, fenomeni in osebnosti z distanco avtomatično dobijo očarljivo patino, četudi si je morda ne zaslužijo?
Tovrstna patina je lahko včasih tudi obremenjujoča in problematična. Junaki mojih prejšnjih knjig so bili res umeščeni v zgodovino, postavljeni pred kuliso in oblečeni v kostume, vendar zame niso bili nič manj živi in resnični kot junak Ženske s srebrnim očesom, s katerim si ne deliva samo letnice rojstva. Jih je pa najbrž marsikateri bralec doživljal kot oddaljene in tuje. In po drugi strani: kar nekaj pomembnih avtorjev – če se ne motim, je o tem v več intervjujih govoril tudi Drago Jančar – vidi v zgodovinski distanci možnost posplošitve, odmik od sedanjosti jim omogoča globlji vpogled v večne, splošno veljavne teme. Priznam, da me k poseganju v zgodovino ne vodi želja po distanci, prej otročja želja po potopitvi.
V družbi so prisotne ciklične spremembe: v določenem obdobju je pozornost usmerjena v aktualno dogajanje, nato je v fokusu zgodovina, trenutno nas historične teme skoraj povsem okupirajo.
Vrhunski in malo boljši umetniki – sama se prištevam med slednje – se ravnajo po sebi. Ko se lotim pisanja, se nikoli ne vprašam, kaj je trenutno 'v fokusu'. Če že, si želim pisati drugače od drugih, a tudi to ni temeljni imperativ. Pisati hočem po svoje. O tem, kaj je v fokusu, odločam jaz.
V vaši knjigi se zdi osupljiva izredno minuciozna detajliranost občutij, stanj, razmišljanj, gest, reakcij in interakcij protagonistov.
Če nekoliko grobo posplošim, se ljudje najbrž delimo na dva tipa: na akterje, ki vehementno posegajo v dogodke, in na tiste, ki opazujejo. Po naravi sem opazovalka. Vendar na takšen način ne pišem zato, ker bi bila nagnjena k introspekciji ali konstantnemu lovljenju odzivov okolice. Sem preprosto radovedna, zanima me svet, ljudi imam rada, to avtomatično vodi do bolj poglobljenega opazovanja reakcij in interakcij, ki se godijo okoli mene.
Kar je redkost, saj narašča indiferenca, potrditev o polnem in zanimivem življenju tukaj in zdaj se vse bolj omejuje na fotografije na instagramu.
Verjetno obstajajo specifični primeri, ko je vpliv družbenih omrežij res izrecno škodljiv, na primer za otroke, mladostnike, ljudi v stiski, labilne osebe. Sama vpliva teh omrežij ne doživljam tako dramatično. Tudi ob iznajdbi telefona so ljudje modrovali, kakšna epohalna prelomnica je to in kako bo to spremenilo njihovo življenje. Upam si trditi, da je moja korespondenca prek elektronske pošte po vsebini in celo po slogu enakovredna klasični pisemski. Morda napišem celo kako pismo več, ker ga ni treba nesti na pošto. Skratka: mislim, da nas internet sam po sebi ne navaja k indiferentnosti do sveta. Nasprotno, kljub poplavi takšnih in drugačnih medijev smo še vedno presenetljivo navezani na določene tradicije, tudi na takšne, ki se jih morda ne bi bilo treba oklepati. Vedno znova me preseneti, koliko ljudi vsak večer obredno sede k televizijskemu dnevniku.
V romanu ste ustvarili mistično vzdušje v domačem okolju, s stvarnimi protagonisti. V kulturi je lahko danes pretirano intelektualiziranje ena od glavnih ovir pri vzpostavitvi komunikacije med avtorjem in občinstvom oziroma bralcem.
Treba je ločiti med intelektualizmom kot pozo in intelektualnostjo kot načinom razmišljanja na višji ravni. Absolutno si želim pisati knjige, ki jih bo naslovnik ne samo razumel, temveč zlahka razumel. Moj zadnji roman je verjetno lažje berljiv od predzadnjega, kar ne pomeni, da je po vsebini preprostejši. Je pa treba upoštevati, da obstajajo različne vrste bralcev, vsem ne moreš vedno ustreči.
Je bil sprožilec za tekst konkreten dogodek na določeni lokaciji, je morda obstajala tudi enigmatična oseba, ki je bila kasneje model za Žensko s srebrnim očesom?
Pravzaprav je bila res določena inspiracija obisk prelaza Črnivec, kjer so bile še vidne posledice neurja. Tudi naslovni lik romana je po zunanjem videzu portret resnične osebe, vendar sem to osebo v resničnem življenju srečala v drugačnih okoliščinah, srečanje ni imelo nobene povezave s srečanjem in izginotjem, kot je opisano v romanu. Resničnost ponuja asociativna izhodišča, roman je fikcija.
Vendar ste sami potrdili, da vsebuje tudi avtobiografske poteze. Glavni junak Emil z razmišljanji, dialogi in notranjimi monologi vendarle odseva tudi vaš svetovni nazor. Morda tudi s citatom, da je 'ženskam prirojeno zanimanje za zgodbe in situacije, med moškimi pa samo umetnikom'?
Če sem to izjavo položila v usta ali v misli kateremu od likov, to ne pomeni, da sama razmišljam podobno. Navedek je del karakterizacije lika. Ni v moji navadi, da bi razlikovala sposobnost opazovanja ali refleksije na podlagi spola.
Nasploh se izogibate vrednostnih sodb, vaši liki so previdni pri podajanju mnenj. Živimo v časih, ko je lahko vsaka konstatacija interpretirana na zelo nenavadne, tudi bizarne načine.
Že spet: previdnost pri izrekanju sodb je del zgodbe, ne odsev moje previdnosti ali celo strahu pred napačnimi interpretacijami. Ženska s srebrnim očesom se godi v naših krajih. Ljudje, ki tu živimo, smo po mojem opažanju vajeni, da mnenja bodisi zamolčimo ali jih izrazimo previdno, v šifrah in namigih. To ima lahko čisto simpatične, komične učinke, včasih seveda tudi manj simpatične, če zamolčevane stvari pridejo na dan z agresivno silovitostjo. Nekateri narodi so nam v tem podobni, drugi manj. Francozi in Italijani po moji izkušnji bistveno jasneje izražajo svoja stališča. A če je zadržanost pri izražanju mnenj – po domače potuhnjenost – morda slaba lastnost, je vsaj zame neusahljiv vir ponosa slovenski egalitarizem. Razlike med urbanim in ruralnim so tu drugotnega pomena, bistven je občutek, da lahko s slehernim pripadnikom svojega naroda sedem h kosilu za isto mizo. To ni samoumevno, to je velika stvar.
Za roman je značilna izjemna gostota aluzij in simbolnih prispodob.
Upam, da se to sklada z razpoloženjem človeka, ki se znajde v popolni samoti. Če greste nekam, kjer boste dalj časa v osami, se vaši čuti intenzivirajo, vidite in občutite veliko več kot v vsakdanjih situacijah.
Ta pozornost na najmanjše detajle vas v določeni meri povezuje
z nekaterimi drugimi pisci, morda z Marcelom Proustom?
Proustovega sloga v slovenščini ni mogoče posnemati, tudi če bi to kdo poskušal. Sama seveda nimam tovrstnih intenc, čeprav sem Prousta nekdaj veliko brala in mi je bil zlasti v mladih letih zelo blizu. V času nastajanja svojega zadnjega romana sem tudi prevedla njegov rokopis Petinsedemdeset listov. Če smo že pri vzorih, bi prej izpostavila Gustava Flauberta. Moj oče Andrej Hieng je bil velik občudovalec tega francoskega pisatelja, častil ga je zaradi njegove izjemne skrbi za slog. Verjetno se je nekaj očetovega navdušenja preneslo name.
