Tudi drevesa/nosijo v sebi tišino, / pa o tem nikomur/ne govorijo./Le listje jeseni/vse bolj rumeni, v Tihi jeseni zapiše pesnica Ana Kumperger (2005), ki pravi, da so za pisanje nujna tudi obdobja pesniškega molka.

Ana Kumperger, študentka slovenistike ter pedagogike in andragogike na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je začela pisati že v osnovni šoli in vse odtlej, pravi, sodeluje na literarnih natečajih, med katere sodijo festival mlade literature Urška, na katerem je leta 2023 zmagala, ter pesniški turnir Pranger (2022) in Mala Veronika (2022 in 2023), na katerih se je uvrstila med finaliste.

Lani je med drugim zasedla prvo mesto na natečaju Župančičeva frulica, prav tako s pomočjo vodstva šole Gimnazije Celje – Center in mentorice Ljube Koprivc Bertoncelj izdala pesniško zbirko Naročje zvezd. Kmalu zatem ji je sledila zbirka Zatišje po dežju, izdana pod okriljem JSKD in mentorice Alje Adam.

Kot pravi pesnica, poezija deluje kot »dvostransko zdravilo«, saj »po eni strani avtorju omogoča pot do iskrenosti, da v pesem izlije vsa svoja občutja, po drugi strani pa se v njej bralec najde s povsem drugimi, lastnimi občutji in podobami, s katerimi pesem ponotranji, prilagodi sebi. Prednost poezije je, da je kratka. Vse manj časa si vzamemo za romane, težko preberemo dolge tekste, ne da bi nas med tem zmotil telefon in nas zmedel z vsemi možnimi obvestili in zvoki. Za hiter tempo, ki se z leti še pospešuje, je morda ravno po­ezija tista, ki nas lahko za kratek čas odcepi od neskončnih seznamov opravil in obveznosti.«

Sama se pisanja loteva predvsem ob večerih, v svoji sobi za pisalno mizo, »velikokrat dobim navdih tudi na vlaku ali med popoldanskim sprostitvenim tekom. Včasih sem verze zapisovala v beležko, zdaj večkrat na računalnik, čeprav imam do uporabe tehnologije pri ustvarjanju umetnosti precej negativen odnos.

Najraje imam trenutke, ko moj miselni tok naenkrat oživi in ustvarja kup novih idej, da mu komaj sledim. Takrat pišem in pišem, ker me preganja misel, da bi kaj izpustila ali pozabila. Se pa včasih zgodi ravno obratno – po petih minutah šele ozavestim, da v roki negibno držim svinčnik ali da moji prsti počivajo na tipkovnici, ne da bi karkoli napisala. Tudi ta 'pesniški molk' je nujen za ustvarjanje.«

Opazovati svet in loviti podrobnosti

V svojem delu Ana Kumperger ne uporablja rim ali točno določenih metričnih shem ter izpušča ločila, pravi, pozornejša pa je na ritem in zven besed. »Vendar se po vsebini in strukturi bolj nagibam v tradicio­nalno smer pisanja, saj obravnavam teme smrti, ljubezni, samote in minljivosti. Blizu mi je literarni impresionizem. Rada opazujem svet okoli sebe in lovim podrobnosti, občutke, ki jih ob tem zaznam v sebi, pa poskusim preliti v nekaj človeku otipljivega.

Pri pisanju se mi zdi pomembno, da ima vsaka pesem zgodbo, katere glavna ideja se razkrije v zaključku. Za večino mojih pesmi je značilen nepričakovan preobrat v zadnji kitici, ki se poveže z začetkom in uvodno tezo,« dodaja avtorica.

Kot pravi, najraje prebira Vinka Möderndorferja, ljuba ji je še poezija Daneta Zajca, Mile Kačič in Ferija Lainščka. »Kadar preberem kakšno pesem ali del besedila, ki se me dotakne, to napišem na listek in shranim v ovitek za telefon, na primer citat Mojce Kumerdej, ki pravi: Tisto, kar imaš zelo rad, že vsebuje bolečino odhoda. Ali pa Cankarjeva misel Samota je bila njegovo cesarstvo. In zadnja kitica Minattijeve pesmi: Kolikokrat bo še treba oditi/in za vselej pustiti ob poti/drobec srca?«

Stiski rok in zvok korakov

Pri pisanju si Ana Kumperger prizadeva za »poglobljeno dojemanje sebe, družbe, ki ji pripadam, in okolja, ki vpliva na moje doživljanje realnosti«, pravi. »Rada se izgubljam med podrobnostmi, pozorna sem na vsak posamezni cvetni list magnolije, na ritem korakov po ulicah in zvok, ki ga ustvarjajo, na načine stiskanja rok med ljudmi in premikanje njihovih obrvi. Vse okoli nas je poezija, ni je treba izpisati, da jo občutimo. Včasih jo je lepše doživeti v trenutku sedanjosti, le čas si je treba vzeti.«

Po končanem študiju se avtorica vidi na različnih poklicnih področjih, pojasnjuje, »tako v delu v uredništvu, založbah ali lektoriranju, kot tudi v svetovalni službi. Najbolj me pritegne poklic profesorja na srednji šoli, kjer bi poučevala slovenski jezik in književnost. Vse bolj me navdušuje delo mentorice. Kot pesnica si želim svetovati mladim literatom in jih spodbujati pri odkrivanju lastnega pesniškega glasu.«

Ko se bo nabralo dovolj novih pesmi ali kratkih zgodb, si želi izdati še kakšno zbirko, a poudarja, da se trenutno k pisanju ne sili preveč, saj verjame, da se bo »priložnost ponudila, ko bom nanjo pripravljena«.