Štirinajst let prepovedi potovanja, zapor in zdaj osemminutni aplavz v Cannesu

Sedem let po drami Se Rokh (Trije obrazi) in dve leti po izpustitvi iz zapora se je disidentski iranski režiser Džafar Panahi na velika platna vrnil z Un simple accident (Preprosta nesreča).

Politično obarvani triler je premiero doživel na festivalu v Cannesu, ki se ga je režiser udeležil prvič po letu 2003. Več kot dve desetletji dolga odsotnost je posledica režiserjevega upiranja režimu in ustvarjanja filmov, ki so kritični do iranske politike, ta pa je Panahiju večkrat izrekla kazen. Zadnjih 15 let – od teh ima 14 let prepoved potovanja – filme zato snema ilegalno. 

Iranski režiser se je v časih svojega ustvarjanja zaradi uporništva dodobra seznanil z vladnimi ukrepi in sankcijami. Njegovo kariero so zaznamovali hišni pripori, prepovedi potovanja, februarja 2023 so ga po sedmih mesecih še drugič izpustili iz zapora, izvedel je gladovno stavko in prodal svojo hišo, da je plačal varščino, iranska vlada mu je večkrat prepovedala snemati filme, a brez uspeha. 

Panahi z ženo in hčerko ter sodelavci na rdeči preprogi v Cannesu. FOTO: Stephane Mahe/Reuters

Leta 2011 je film This is Not a Film (To ni film) v tujino prenesel na USB-ključku, 2013. je Closed Curtain (Zagrnjena zavesa) posnel v svojem domu, 2015 pa je za snemanje Taxi Tehran kot studio uporabil svoj avto, piše Guardian. 

Panahi opozarja, da vlada izvaja pritisk nad vsemi, ne zgolj režiserji, in med drugim želi na to opozoriti v novem filmu. »Tudi ko hodiš po ulici, te lahko policija vpraša, zakaj sploh hodiš in kam hodiš. Omejitve veljajo za vse prebivalce, ne samo za umetnike, in temu ne moreš pobegniti,« je dejal za Guardian. Svoje filme dojema kot družbeno pomembne, iranska vlada jih razume kot »nevarno propagando proti sistemu«.

Izmišljena zgodba o resničnemu življenju pod represijo

Preprosta nesreča je triler, prežet z nepričakovanimi dogodki, ki jih sproži navidezno nepomemben dogodek – trčenje s psom med vožnjo.

Glavni junak med vožnjo z nosečo ženo in hčerko zbije psa in se znajde v garaži, kjer naleti na nekdanjega zapornika Vahida, ta pa voznika prepozna kot nekdanjega zasliševalca iz zapora. Vahid voznika ugrabi in ga želi pokopati zaradi zasliševanj z mučenjem, ki so se dogajala v zaporu. V Vahidu se nato kmalu naseli dvom, da ugrabljena oseba ni njegov zasliševalec, in zato se za pomoč obrne na nekdanje sokaznjence, ki naj bi mu pomagali potrditi identiteto ugrabljenega. To sproži zaporedje nenavadnih dogodkov, v katerih se prepletajo zgodbe posameznikov, ki so pretrpeli krivice zaradi represivnega režima. V iskanju maščevanja se skupaj podajo na pot, polno moralnih dilem.

Zaplet so kritiki na festivalu opisali kot »majhen nesporazum sproži mnogo dogodkov«, idejo pa je Panahi črpal iz zgodb sojetnikov: »Nekateri so bili v zaporu tudi po deset ali petnajst let. Njihove izkušnje in zgodbe so bile navdihujoče in tako se mi je porodila ideja za film, ki vse to združi v celoto.«

V filmu Panahi skozi izmišljeno zgodbo prikaže resnično zatiranost in strah prebivalcev v Iranu, državi, ki jo sam opiše kot »ideološka diktatura«. Panahi, znan po svojem kritičnem pogledu na iranski režim, je film (ponovno) posnel brez uradnega dovoljenja, kar je še en dokaz njegove predanosti filmski umetnosti. 

Po torkovi premieri na filmskem festivalu v Cannesu je film Preprosta nesreča pričakal osemminutni aplavz, poroča Variety. Ko so se navzoči naposled le posedli, je Panahi besedo namenil zaprtim iranskim režiserjem. »Za zaporniškim zidom je še vedno mnogo tistih, ki jih imam neizmerno rad. Težko sem srečen, težko se počutim svobodnega, če vem, da so še zmeraj tam,« je dejal. 

Film je še en huronski Panahijev glas upora, ki ga iranski vladi nikakor ne uspe utišati. S svojo trmo režiser znova potrjuje, da lahko tudi v najzahtevnejših pogojih nastane delo, ki navduši filmske festivale, kot je Cannes.