Zgodba o dveh mestih in iskanju smisla

Ristanc Julia Cortázarja, pisateljevo najbolj znano in hkrati enig­matično delo, ki je imelo velik vpliv na njegove sodobnike, je boleče razpršeno eksperimentalno, labirintno pisanje, ki v posebno igro iskanja pomenov in prebliskov bralca vabi z gosto mrežo uvidov in stališč, izpisanih z igrivo domišljijo, ki se ji ne izogne tako rekoč nič.

Cortázarjev svet je hermetično kraljestvo jezika, dobro zasukane besede, neskončnih zapletenih izmišljij, odprtih za najrazličnejše pomene in interpretacije, po njem je mogoče potovati na različne načine, zaporedno, skakajoče kot pri ristancu ali še kako drugače. Nedavno je roman izšel kot jubilejna, petstota knjiga v zbirki Beletrina istoimenske založbe v prenovljenem prevodu Vesne Velkovrh Bukilica.

Domislek, da je Cortázar (1914–1984) z Ristancem (Rayuela) vplival na nastanek interneta, sem prebral kje drugje kot na spletu, a tako hudo usodno ni. V romanu, ki je v izvirniku izšel junija 1963 v Buenos Airesu, pravzaprav v njegovi strukturiranosti, bi lahko videli nekaj, kar spominja na obsedeno brskanje po spletu in s tem na razpršeno dojemanje sveta, kot nam ga s pomočjo današnje tehnologije prikazujejo zasloni.

Vendar: kaj ni bil za bralca tako opojen že modernistični tok zavesti in še marsikateri drug koncept ubesedovanja? Načini pogledovanja v zdajšnjost in preteklost so se zmeraj spremin­jali, popačenost podobe je bila zmeraj odvisna od avtorjeve mikro­ideologije, njegovega načina izrisovanja resničnosti, v Cortázarjevem primeru podkletenega z impulzi avantgardističnih gibanj.
 

Odločitev za eksil

Kaj bralec lahko pričakuje od Ris­tanca? Potovanje v neznane literarne meandre, veličastno zgodbeno in slogovno pustolovščino, katere barvo lahko nakaže biografski drobec: ko so v nekem intervjuju Cortázarja vprašali, katerih pet knjig bi rešil pred ognjem, če bi pretile zgoreti vse knjige na svetu, je bil njegov odgovor pomenljiv – navedel je Uliksesa Jamesa Joycea.

Beletrina je ob jubilejni petstoti knjigi v sporočilu javnosti navedla, da je kultni roman argentinskega pisatelja v 90. letih prejšnjega stoletja zaznamoval takrat še zelo mlado literarno generacijo in jo spodbudil k ustanovitvi nove založbe in snovanju leposlovne zbirke Beletrina. Dodali so, da je Vesna Velkovrh Bukilica za prevod te miselne epopeje, ki velja za eno največjih španskih del vseh časov, leta 1995 prejela Sovretovo nagrado, zdaj pa ga je osvežila posebej za Beletrino. Dodatek k novi izdaji sta spremni esej Mitje Čandra in Cortázarjeva pisemska korespondenca z različnimi sodobniki, v kateri pojasnjuje snovanje romana, razgrinja sam proces pisanja in komentira odzive javnosti nanj.

Cortázar, v Elsenu v Belgiji rojeni sin argentinskih staršev, se je šolal v Argentini, leta 1951, pri sedemintridesetih (in v letu, ko je izšla njegova prva zbirka kratkih zgodb, Bestiario), se je prevajalec in učitelj francoščine v srednji šoli v znamenje odpora proti režimu Juana Peróna, ki je neprizadeto gledal usihanje srednjega razreda, odpravil na duhovno in intelektual­no romanje v Pariz, kjer je kot samostojni prevajalec za Unesco ostal do smrti. V francoski prestolnici Cortázar ni slovel let kot pisatelj, ampak tudi kot politično dokaj radikalna osebnost, podpiral je kubansko revolucijo, Allendejev Čile in sandinistično Nikaragvo.


 

Zapletenost na bizaren način

Dela pisatelja, ki je imel od leta 1981 tudi francosko državljanstvo, običajno uvrščajo v ris eksplozivnega razmaha oziroma izrednega zanimanja za latinskoameriško književnost v drugi polovici dvajsetega stoletja, še posebno med avtorje, ki so se navdihovali pri evropskem in ameriškem romanu. Gabriel García Márquez, Carlos Fuen­tes, Mario Vargas Llosa, Guillermo Cabrera Infante, José Donoso, Juan Carlos Onetti, José Lezama Lima in drugi so brali, povzemali in po svoje interpretirali pripovedne tehnike Prousta, Joycea, Kaf­ke, Dos Passosa, Faulknerja, Hemingwaya.

Zapletenih knjig je veliko, takih, pri katerih je avtor bralce povabil, da si s ponujeno vsebino postrežejo po svoje in kakor hočejo, pa bo zmeraj prav, je precej. Na misel pride roman križanka Pokrajina, naslikana s čajem Milorada Pavića, v katerem je zgodbo mogoče brati navpično ali vodoravno, upoštevajoč priloženo pisateljevo navodilo; med tovrst­na najbolj radikalna avtorska in založ­niška dejanja verjetno sodi skrajno fluidno delo oziroma »rómanje – románje« Bojana Meserka z naslovom 69: a ti o tem pojma nimaš, knjiga izpred poldrugega desetletja, za katero je bilo brez posebnega dvoma mogoče reči, da je nihče ne more prebrati tako kot kdo drug in v kateri je za zgodbo »odgovoren« bralec sam, saj posamezne strani v nevezani knjigi niso bile oštevilčene.

Zapletena knjiga, v kateri Cortázar na pariške in buenosaireške ulice postavi argentinskega flaneurja Horacia Oliveiro, je, kakor omenja avtor na začetku, v Kažipotu, marsikaj: »Ta knjiga je po svoje veliko knjig; predvsem pa je dvoje knjig.« Razlaga je preprosta, bralec pa se lahko sam odloči, kakšno oziroma kako čudaško avanturo si bo privoščil z branjem ponujenih 155 enot:

»Bralec je vabljen, da si izbere eno od naslednjih možnosti: Prva knjiga se bere v običajnem zaporedju, konča se s 56. poglavjem, pod katerim so tri lepe zvezdice, ki pomenijo toliko kot beseda Konec. Bralec torej lahko mirne vesti pogreši, kar sledi. Druga knjiga se bere, začenši s 73. poglavjem, v zaporedju, ki je nakazano pod vsakim poglavjem. V primeru zmede ali pozabe zadošča pogled na naslednji seznam ...«

Sledi šestnajst vrstic številk, »priporočeno« zaporedje enot tega več kot sedemstostranskega romana, ki so ga nekateri zaradi jezikovnega avantgardizma in nenavadne strukturiranosti precej drzno poimenovali latinskoameriški pendant Življenju in mnenjem gospoda Tristrama Shandyja Laurencea Sterna, vsekakor pa je več kot jasno, da bo vsako vnovično branje dela – tako kot soli džezov­skih glasbenikov – drugačno od prejšnjega.

Pisec spremne besede Mitja Čander v eseju Jezik strasti, prvič knjižno objavljenem v njegovi esejistični zbirki Zapiski iz noči, dodaja svoj uvid: »Ta gigantski mozaik z neštetimi vhodi je svojevrsten hommage nadrealizmu, še posebno Bretonovi Nadji. Cortázar je dedič osvobojene domišljije nadrealistov, njihove sle po fantazijski razuzdanosti, po stapljanju vsega na novo uzrtega v poetično magmo, v diamant lepote. (...) A Cortázarjev svet ni več zgolj vesela igra, ni več zgolj naslada ob kombiniranju besed. Kot da bi se njegovemu kreatorju zdelo, da so nadrealisti naredili le prvi korak, nakazali usodno drugost kot tisti onstran, ki domuje na sami zemlji. Pri tem pa se niso mogli znebiti usode eksperimentatorjev, ki se med čudeže odpravljajo le na izlet. Treba bo narediti korak nazaj, znova premisliti podmene jezika, poiskati način, kako mu vdihniti eksplozivno življenje.«
 

Posebna ljubezenska zgodba

Da mora biti bralec Ristanca spoštljiv in ubogljiv pri sledenju avtorjevemu predlaganemu zaporedju, kar pomeni, da mora knjigo prebrati najmanj dvakrat, je svetoval tudi nihče drug kot eden največjih bralcev vseh časov Jorge Luis Borges, ki je navrgel: »Nihče ne more obnoviti niti Cortázarjevih zgodb, vsako od njih sestavljajo določene besede v določenem zaporedju. Če jih poskušamo povzeti, spoznamo, da se je nekaj dragocenega izgubilo.«

Borges, ki je v reviji Los anales de Buenos Aires objavil zgodbo Zasedena hiša iz Cortázarjevega zgodbenega prvenca, je sicer nekoč povedal, da bi bilo odlično, če bi se pisatelj posvečal kratki zgodbi in ne romanu, češ da se v daljših proznih delih na vsaki strani obup­no trudi biti izviren, a da ta napor postane zgolj naporna bitka domislekov.

V ljubezensko zgodbo lagodnega, brezdelnega argentinskega intelektualca, ki se v Parizu druži z boemsko družbo, predvsem pa z urugvajskim dekletom Mago, in dneve in noči preživlja ob neskončnih debatah, konzumiranju impresivnih količin alkohola in poslušanju džezovske glasbe, potem pa ga, večnega tujca v Parizu, odnese v domači Buenos Aires, je Cortázar vpletel najrazličnejše tematske poudarke. Loteva se koncepta tujstva, razgrinjanja stereotipov, različnih načinov dojemanja realnosti, v rahlo letargičnem svetu njegove zgodbe, potopljene v groteskni podsvet francoske prestolnice, so intelektualna prežvekovanja najmanjših malenkosti veliko bolj pomembna od dejanj.
 

Črna luknja ogromnega lijaka

Tudi ni vse znotraj posamezne enote premočrtno razumljivo, poglavje številka 34, v katerem je treba brati vsako drugo vrstico, je dober dokaz za avtorjevo eksperimentalno kondicijo. O svojem romanu je veliko povedal v pismih, ki jih prinaša zdajšnja nova izdaja. V enem od njih je ob prejšnjem omenjanju Uliksesa zapisal: »Kako napisati roman, če pa bi se najprej morali raz-pisati, raz-učiti, partir à neuf, iz nič, iz tako rekoč predadamskega stanja? Dandanes je moja težava problem pisanja, ker je orodje, s katerim sem napisal svoje zgodbe, neuporabno za to, kar bi rad opravil, preden umrem.«

V nekem drugem pismu omen­ja, da bi rad napisal drugačen roman. Označi ga kot »bolj ambicio­zno zastavljenega, ki pa se bojim, da bo precej neberljiv; hočem reči, da ne bo roman v običajnem pomenu te besede, temveč nekak­šen povzetek mnogih želja, mnogih pojmov, mnogih upov, pa tudi, zakaj ne, mnogih neuspehov.« V pismu Pacu Porrúi, ki mu je poročal o svojem branju romana, pa je zapisal:

»Samo to je (ampak to je vse, edino, kar zame zares šteje): kot si se ti odzval na knjigo, tako sem jaz doživljal vse skupaj. Besede, ki si jih uporabil, 'ogromen lijak', 'črna luknja ogromnega lijaka', točno to je Ristanc, to sem doživljal vsa ta leta in to sem hotel povedati – ampak s to grozno težavo, da tisti hip, ko so te besede izrečene, že bruhne na dan nesporazum, vsa groza jezika ...«

Ristanc je knjiga, ki jo je treba prebrati večkrat, saj bo bralcu – kot se spodobi za čudaško užitkarjenje – zmeraj razgrnila povsem drugačne bivanjske plasti.