Hipnotična privlačnost sprememb

Z različnimi gostujočimi predstavami, med katerimi je najbolj navdušila občinstvo gledališka skupina Sotterraneo s predstavo Il fuoco era la cura/Zdravilni ogenj, se je 60. Festival Borštnikovo srečanje (FBS) že začel. Danes se bo s projektom Lapis Lazuli grškega režiserja in performerja Euripidesa Laskaridisa festival tudi uradno odprl. Gre za mednarodno koprodukcijo Grčije, Francije, Italije, Belgije, Nizozemske, Španije, Finske in Bolgarije, ki je doživela premiero lani v dvorani Onassis Stegi v Atenah in je od tedaj na svetovni turneji.

Po izjemnem uspehu predstav Relic, Titani in Elenit Euripides Laskaridis v najnovejšem delu Lapis Lazuli raziskuje nasprotja in pre­obrazbe ter išče lepoto v nepredvidljivem procesu postajanja. Izhodišče predstave je seveda modri kamen, znan po nepredvidljivem vedenju pod pritiskom, pogosto imenovan tudi kamen z nebes. Lapis lazuli je metafora za fluidnost identitete. V poklon raznolikosti gledaliških žanrov, od antične grške drame do kabukija, grozljivk in muzikalov, Lapis Lazuli na novo preoblikuje arhetipe hororja iz dvajsetih let prejšnjega stoletja o plenilcu in žrtvi ter prepleta groteskno komiko, surovo človeškost in gledališko virtuoznost. Delo se poglablja v hipnotično privlačnost sprememb, podobno kot zgodovinska pot lapis lazulija, katerega ultramarinsko modra barva je bila skozi tisočletja cenjena v umetnosti in na kraljevih dvorih.

Umetniško celovite predstave

Jutri se bo začel osrednji del festivala s tekmovalnimi predstavami in predstavami v spremljevalnem programu. Po besedah selektorice Ajde Rooss je se je tudi v preteklem letu slovenska gledališka produkcija odlikovala s pronicljivo refleksijo perečih družbenih in eksistencialnih vprašanj. Njo so nagovorile predvsem umetniško celovite predstave, ki presegajo zgolj estetski užitek ali intelektualno intrigantnost ter univerzalna človeška vprašanja raziskujejo skozi najgloblje plasti intuitivnih, asociativnih in duhovnih ­izkušenj.

»Gre za predstave, ki si drznejo poseči v presežno in arhetipsko, kjer se moč gledališča razkrije v trenutkih, ko odrski svet postane ­ogledalo naše duše. Takrat subtilni detajli odpirajo vrata univerzalnih resnic, trenutek se zlije z večnostjo, materialno s skrivnostnim, profano s sakralnim, življenje s smrtjo – in v teh trenutkih gledališče preseže meje racionalnega ter se dotakne nečesa globljega, bistvenega.«

Umetniški direktor Borštnikovega srečanja Aleš Novak je tudi tokrat oblikoval spremljevalni program z gostovanji slovenskih in tujih gledališč, zlasti bogato je zastopan izbor hrvaških projektov, ki segajo od monodrame, prek ameriške dramske klasike, do sodobnega avtorskega projekta. Tukaj je še nabor drugih prireditev, od razstav in okroglih miz do delavnice ruskega umetniškega kolektiva Čto delat. Na pogovoru so se nedavno predstavili prejemniki Borštnikovega prstana Vlado Novak, Peter Ternovšek, Peter Boštjančič, Milada Kalezić in Minu Kjuder, tokrat si bo na sklepni slovesnosti 15. junija prstan, najvišje slovensko igralsko priznanje, nataknila prvakinja ljubljanske Drame Nataša Barbara Gračner.