Slikanje človekovega bistva s krvjo

Gledališče orgij in misterijev, ki ga je avstrijski akcionistični umet­nik Hermann Nitsch (1938–2022) s prvo akcijo začel decembra 1962, je v ponedeljek pristalo­ na svojem koncu: na dvorišču gradu Prinzendorf so uprizorili­ zadnje tri dneve njegovega največjega projekta, Šestdnevne igre, ki je bila edinkrat v celoti izvedena poleti 1998. Iz umetnikovega sklada so sporočili, da ponovitve ne bo nikdar več.

Za tridnevni sklep projekta, katerega prvo ponovitev so že po umet­nikovi smrti uprizorili leta 2022 (prvi in drugi dan) in 2023 (tretji dan), so bili odgovorni umetnikova vdova Rita Nitsch, posinovljenec Leonhard Kopp in Frank Gassner kot režiserja, kot vodja glasbenega dela pa nekdanji Nitschev asistent Andrea Cusumano. Sodelovalo je okrog sto nastopajočih, skoraj tridesetčlanski zbor in devetdeset­članski orkester, okrepljen s sekcijo zvonov in gongov, vsak dan se je različnih dogodkov udeležilo približno štiristo gledalcev.

Partitura rituala

Že začetek prvega dne je postregel z vsem instrumentarijem, značilnim za Nitscha: na grajskem dvorišču so bile razpostavljene mize, na katerih so bili hobotnice, ribe, hlebci kruha, različna zelenjava in sadje, predvsem pa drobovina. V lesenem koritu je bila svinja obkrožena s paradižniki, grozdjem, cvetjem, barvili iz tako imenovane grajske lekarne čutil in precej drobovine.

Ko so se v belo odeti igralci oziroma udeleženci, kot jih je imenoval Nitsch, obredno lotili mrzličnega mrcvarjenja vseh teh sestavin, ki so jih – kot je povedal Nitschev nečak Paul Breitenfelder – med divjim, frenetičnim gnetenjem, trganjem in premetavanjem po mizah obilno zalivali s kravjo oziroma prašičjo krvjo, sta bili posledici dve: vsi belo oblečeni so bili neznansko krvavi, vonj po zaudarjajoči drobovini in krvi, ki se je precej hitro razširil po celotnem prizorišču, obremenjen tudi s tesnobno, apokaliptično glasno glasbo devetdesetčlanskega orkestra, pa so poskušali omiliti s cerkvenimi kadili. Ni veliko pomagalo.

Krvava celostna umetnina

Dogajanje na gradu Prinzendorf, ki ga je Nitsch kupil na začetku sedemdesetih let in je postal prizorišče njegovih iger in njegov dom ter atelje, so udeleženci izvajali ob upoštevanju skoraj tisoč strani obsegajoče umetnikove partiture, ki jo je napisal leta 2019. Dan je bil sestavljen z nizanjem prizorov, nekaterih meditativno mističnih, drugih ekstatičnih, gledalci so se ves čas zavedali, da sledi natančnemu ritualu, ki hoče z drastičnostjo in brutalnostjo doživetja (nekateri poznavalci na prizorišču so namignili, da so v Nitscheve igre ujeti tihi odmevi poetike gledališča krutosti Antonina Artauda) nekaj povedati. Sam umetnik je bil v enem od ohranjenih zapisov zelo jasen: Poskušal sem napisati šest dni trajajočo prvinsko dramo, ki bi zgostila v eno antične tragedije, Shakespeara, Fausta, Kleista in Wagnerja.

V pogovoru za časopis Moderne galerije M'ars je Nitsch na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja povedal: »To, kar bi rad napravil, je pravzaprav neka nova oblika celostne umetnine. Najpomembnejši dosežek mojega dela s teatrom je to, da se v njem ne govori več, ne igra več ...« Tako so vsi molčali, dekle, ki so jo kot na nekakšen oltar s križem privezali ob razparan prašičji kadaver in polivali v krvjo, golo dekle, ki so ji na spolovilo položili hobotnico in jo potem polivali s krvjo, skupina, ki je v nekdanjem grajskem ribniku tlačila na desetine kilogramov drobovine, paradižnikov in sadja in so jo prav tako obilno zalivali s čebri krvi, razgaljena mladenka, ki je pred procesijo prenašala prazno monštranco.

Brutalno gledališče brez besed

Nitsch je svoje neformalno, akcijsko slikanje z ekstatičnim zlivanjem rdeče barve na slikarske površine na začetku šestdesetih let z mislijo, da »nič ne more nadomestiti akcije«, kmalu preselil v prostor, tam pa ni več operiral s slikarsko barvo, ampak z – kot je zapisal sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja (slovenski prevod spisa o gledališču je bil objavljen v katalogu razstave njegovih del v koprskih galerijah Loža in Meduza leta 1992) – »zmečkanim sadjem, razmešanim rumenjakom, surovim mokrim mesom, krvjo, krvavo vodo, zaklanimi ovcami. [...] Končno točko analitičnega dionizičnega odzivanja sem dosegel s temeljnim sadomazohističnim ekscesivnim doživetjem, z raztrganjem ovce.« Nitsch velja za začetnika dunajskega akcionizma, med glavne predstavnike te umetnostne smeri sodijo še Günter Brus, Otto Muehl in Rudolf Schwarzkogler.

Tudi tokrat je bilo v Prinzendorfu več kot očitno, da je Nitschevo­ gledališče nekaj unikatnega, orgično-misterično gledališče ponuja dolgo zaporedje prizorov brez besedila. Kljub razgaljenosti dela protagonistov niz povezanih dogodkov šestdnevne igre vsaj v četrtem in petem dnevu ne priklicuje erotizma ali preproste animaličnosti, vse se zdi podrejeno obredju, pravzaprav gre za ujetost v neskončne ritualne, liturgičnim podobne vzorce.

Z njimi Nitsch ni hotel biti političen, ampak je hotel zgolj šokirati občinstvo, a še to ne kar tako, z navadno provokacijo, ampak drugače: »Gledalce in udeležence sem hotel pretresti v smislu Aristotela in Artauda. Doseči sem hotel intenziven dramatičen učinek, ki bi deloval globoko do korenin našega bivanja.« Tokratne ponovitve zadnjega dela šestdnevne igre so se udeležili strpni gledalci, povsem drugače, kot je bilo leta 1998, ko so začetek dogodka zmotili glasni protestniki, zagovorniki živalskih pravic in Cerkve, bombne grožnje in precejšen medijski linč.

Najbolj sublimna oblika resničnosti

Gledalce Nitschevo gledališče ob spremljanju dogajanja poleg opazovanja sili k vohanju, okušanju, otipavanju, je torej multisenzorično, hoče, da bi predstavo in s tem bistvo gledalci intenzivno dojeli z različnimi čutili. Nitsch se je zavedal, da njegove dionizične, drastične, zelo dobesedno krvave akcije, ki so na začetku razburile avstrijsko kulturno prizorišče, dežurne moraliste in Cerkev ter mu prinesle trikratno zaporno kazen, zbujajo nelagodje.

V pogovoru z Rudolfom Stoertom (objavljenem v reviji Kunstforum, slovenski prevod v Likovnih besedah januarja 1992) je Nitsch povedal: »Jaz bi se vendar rad odtegnil primitivnemu senzacionalizmu. Vem, da ta obstaja v mojih akcijah, toda iz tega bi si želel nekaj narediti. Želel bi si, da bi se energije sprostile in prešle v življenje, da bi se transformirale v najvišjo obliko življenja. Gre mi za najbolj sublimno obliko resničnosti.« Nitsch je bil prepričan, da so bile vse težave, ki jih je doživljal s predstavljanjem svojih del javnosti, posledica tega, da se je javnost videla v njih, »ugledala brezna svoje globočine, svojo veličastno in hkrati okrutno, grozovito resnico, svojo pošastno resničnost«.

O brezbesednosti svojih projektov je avstrijski umetnik navrgel: »Pomembno se mi zdi, da besede ne bi več uporabil neposredno, marveč le posredno. Udeležence svojih iger sem hotel konfrontirati z direktnostjo njihovega okolja, pravzaprav sem si želel izključiti besedo. S takratnimi in tudi današnjimi situacijami sem si želel povedati, da besede prekrivajo stvari.«

O glasbi je Nitsch dodal: »Moje prve kompozicije, nanašale so se na akcije, so bile v celoti glasba hrupov, zdaj je ta glasba nekoliko bolj klasična, vendar je še zmeraj organiziran hrup, le barva zvoka je zdaj veliko bolj pomembna; kljub temu je krik še vedno izvor moje glasbe. Moja glasba na noben način naj ne bi bila ilustrativna, udeleženca akcij naj bi potegnila za sabo, stopnjevala orgiastičnost akcij, in nasprotno, sama akcija naj bi dajala duha glasbi, jo potegnila za seboj. Oboje se vzajemno potrebuje. Moja glasba je zelo čutno občutenje šuma, zvena.« Seveda, zaradi številnih crescendov so občutljivejšim obiskovalcem na gradu Prinzendorf na vhodu tokrat ponujali tudi silikonske čepke za ušesa.

Člani sklada Hermanna Nitscha so lani na Dunaju odprli muzej akcionizma, v katerem je na ogled več Nitschevih del, v Mistelbachu blizu Prinzendorfa od leta 2007 deluje Nitschev muzej, katerega trenutno postavitev s sedmimi postajami, na katerih so pojasnjene glavne faze njegove umetniške poti, je podpisal Karlheinz Essl, podobnega je leta 2008 v Neaplju ustanovil umetnikov prijatelj, zbiralec Giuseppe Morra. Nitscheva dela hranijo v zbirkah newyorškega Muzeja moderne umetnosti in Metropolitanskega muzeja, londonske galerije Tate, v pariškem Pompidoujevem centru ter številnih avstrijskih in nemških muzejih sodobne umetnosti.