»Mene nihče nima rad, Vladimirja Putina pa vsi«

Oleg Kulik velja za enega od najbolj provokativnih ruskih umetnikov. Čeprav so njegova najbolj divja leta – performans iz leta 1996, ko je kot pes na razstavi Interpol v Stockholmu­ ugriznil obiskovalca, je še vedno najbolj razvpit – minila, nekaj tega renomeja ostaja. Kasneje­ se je posvetil vizualnim medijem, od fotografije in filma do slik, kipov in instalacij, s tovrstnim izborom se zdaj na razstavi Zlato runo predstavlja v mariborskem razstavišču Kibla Portal.

Kulik je imel v karieri najrazličnejše faze. Zaradi različnih domislic se je nekajkrat znašel tudi na ruskih sodiščih, po drugi strani pa se je na začetku, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil njegov vzor Lev Tolstoj, za nekaj let umaknil v osamo na rusko podeželje. Sedem let se je posvečal meditaciji v Mongoliji in na Tibetu. Danes se zdi še vedno razigran in nagajiv, čeprav se udarnih projektov loti le še izjemoma. V Mariboru pravkar končuje gigantski portret ruskega predsednika Vladimirja Putina, ki po njegovih besedah nima zgolj ene osebnosti. Ker je aparatčik brez značaja, jih ima nešteto.


 

Zakaj se nekdo, ki mu je priori­teta družbeni in politični angažma, odloči za umetniški akcionizem in ne za klasični politični aktivizem?

Politični aktivizem je za neumne ljudi, ki ne sprevidijo, da takšno delovanje ne glede na politične in ideološke barve vedno vodi h krepitvi države in sistema, vsak sistem pa pomeni nadzor, nasilje in manipulacijo, ki preferira čredni nagon. Umetnost omogoča drugačno, individualno pozicijo, ki je za razmišljajočega človeka edina sprejemljiva. Sem anarhist, seveda v avtentičnem smislu tega termina, svoboden človek pa ne potrebuje države, njena edina naloga bi morala biti skrb za otroke, šibke, nemočne, invalide in psihopate.
 

Če bi vaš vzornik, anarhist Peter Kropotkin, pred sto leti deloval kot umetnik in ne kot kritični intelektualec ter politični tribun, njegovo delo verjetno ne bi imelo omembe vrednega učinka?

Zame je Kropotkin predvsem umetnik, zastavil je pomemben anarhistični okvir, ki se žal ni uveljavil. Rusija je postala država absolutnega kolektivizma in avantgarde na področju zatiranja individualnih karakteristik posameznika, tudi danes je na čelu države nekdo brez individualnih kvalitet. Glede na značaj ruskega naroda z izjemo prijateljev in sorodnikov mene nihče nima rad, Vladimirja Putina pa vsi. Celo jaz (smeh).


 

Rusija je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pod vodstvom Borisa Jelcina vendarle doživela anarhistično epizodo?

V nekaterih elementih res, vendar se je anarhizmu bolj približala v času Mihaila Gorbačova. KGB, policija in drugi represivni organi so bili v obdobju Gorbačova brez moči, Jelcin, ki je poskušal izriniti staro gardo birokracije in nastaviti novo, pa jim je spet namenil neomejena pooblastila. Jelcin je bil po svoje še hujši od Stalina, ta je manipuliral s KGB, Jelcin pa je to službo postavil na vrh oblastne piramide. Seveda zgolj zato, da bi zavaroval lastne interese in predvsem neizmerno bogastvo svoje družine, Putin pa je postal skrbnik njihovega premoženja.
 

Umetnost je lahko tudi nekakšen alibi. Ob morebitnem preganjanju se lahko umetnik vedno sklicuje na svoj status in dvoumnost sporočil?

Tako kot povsod po svetu je res lahko umetnost tudi v Rusiji nekakšen alibi, čeprav praviloma zgolj umetniški status ni dovolj, velikokrat se zgodi, da ima oblast zelo veliko veselja s preganjanjem umetnikov. V Rusiji ni dovolj, da si umetnik, biti moraš nor umetnik. To ni težko, za čudaka te imajo, ne samo če grizeš ljudi ali se poljubljaš s konji, temveč že če se pojaviš v meditacijskem lotosovem položaju. Je pa zabavno spravljati sistem v zadrego. Ko so me recimo vlačili po sodiščih ob mojem performansu s konji, je tožilec priznal, da ne more sestaviti obtožnice, ne da bi njegove navedbe izpadle komično. Pri teh stvareh pravzaprav ne gre za umetnost, temveč za socialno psihologijo, kot jo poznamo že iz antičnih časov, tudi Seneka se je moral včasih narediti norega, da se je zaščitil pred preganjalci.
 

In vendar se zdi umetniški angažma v kaotičnem okolju Rusije veliko učinkovitejši kot na brezbrižnem in blaziranem Zahodu, kjer se mora umetnik res potruditi, da še pritegne pozornost?

To so zlate besede, v Rusiji je položaj tako absurden, da pravzaprav ni mogoče živeti, če človek ni umetnik. Nujno je ustvariti svoj lastni svet, to je drugačna stvarnost, kot jo živi večina ljudi. Ker seveda nobena realnost ne obstaja, ta se zgolj kreira v naši domišljiji. Je pa treba razlikovati prave umetnike od lažnih, slednji so zgolj odsev splošno sprejete realnosti, ki se ji poskušajo z izumetničenostjo čim bolj približati. Temeljno vprašanje za današnjega ruskega umetnika je, ali je močnejši ali šibkejši od Putina.
 

Peter Pavlenski je z radikalnimi­ performansi, vključno s simboličnim požigom vhoda v sedež KGB v Moskvi, za Putina ­nedvomno izziv?

Pavlenski je danes najpomembnejša umetniška osebnost v Rusiji. S performansi je jasno ­pokazal, da je sistem šibek in da ga je mogoče sesuti, če je le človek dovolj pogumen. Je luč v temi oziroma dokaz, da teme sploh ni in da je strah pred sistemom odveč. Za Putina je bila to zelo neprijetna situacija, skoraj edina možnost za eliminacijo Pavlenskega je bila, da ga ubije. Vendar se je odločil, da ga ne bo obdržal v zaporu, po sedmih mesecih je bil izpuščen, s tem pa je Putin pravzaprav pokazal opoziciji, da je šibka, saj si v nasprotju s Pavlenskim ne upa tvegati, zgolj čakajo, da bodo porazili Putina na političnem polju, kar jim ne bo uspelo. Zato je Pavlenski danes pri opoziciji enako osovražen kot pri Putinu, je primer človeka in umetnika, ki ga ni mogoče podkupiti, kar je v današnji Rusiji velika redkost. Pravzaprav sta danes edina res svobodna človeka v Rusiji Putin in Pavlenski. Naredil sem dvojni portret obeh mož v bronu in pokazalo se je, da sta si v fiziognomiji vse bolj podobna, čeprav do Putina čutim predvsem usmiljenje, pri Pavlenskem pa spoštovanje in celo strah.


 

Danes smo priča vzponu političnih osebnosti, ki s povprečnost­jo vedno znova potrjujejo tezo Hannah Arendt o banalnosti zla.

Položaj je še veliko bolj komičen. Putin je tipični produkt sistema in nedvomno povprečnež, ki si v nobeni normalni državi ne bi mogel ustvariti kariere, je pa napačno sklepati, da je zloben človek. Putin ni zloben, njegovo edino poslanstvo je vzdrževanje sistema, ki njemu in njegovemu krogu zagotavlja koristi, in je mojster prilagajanja. Tako kot je bil ustrežljiv in je vsem kimal na začetku politične poti, je prilagodljiv tudi danes, saj sploh nima svoje osebnosti, ta je odvisna od dogodkov, situacij in ljudi, s katerimi se srečuje. Zato ima nešteto obrazov, kolikor je njegovih sogovornikov, toliko je Putinov, kar simbolizira tudi njegov portret, ki ga pravkar končujem.
 

Ob vsem družbenem in političnem angažmaju so v vaših delih pomembne tudi interpretacije temeljnih človeških občutij, ­žalosti, osamljenosti, strahu ...

To je zagotovo pomembna komponenta mojih projektov, to je druga plat mojega dela, kjer pa je spet v ospredju pomen posebnosti in enkratnosti vsakega posameznika. Sem glasnik čistega humanizma, kar je za sistem motnja, saj izhajam iz maksim kinikov, da je predpogoj za življenje popolna svoboda. Je pa treba biti iznajdljiv, če hoče umetnik doseči svoje cilje, mora biti fleksibilen in izbirati najbolj nenavadne poti. Sicer pa si o poslanstvu ni treba delati utvar, edina naloga umetnika je spremeniti optiko in zorni kot opazovanja ter vzdrževati ravnotežje med kaosom in rigidnim sistemom.
 

Se pa zdi, da se kljub resnosti položaja ob svojem delu še vedno tudi neizmerno zabavate?

Seveda. Vsako jutro se peljem s kolesom po središču Moskve in srečujem same žalostne, sive in dolge obraze. Pravi klovni so praviloma žalostni in Moskovčani se mi zdijo kot žalostni klovni, kar me po svoje tudi zabava. Atmosfera je res morbidna, krona morbidnosti je mavzolej z Leninovim balzamiranim truplom na Rdečem trgu, ki ima zelo negativen vpliv, vendar ljudje zoper ta urok nimajo moči. Mislim, da je osrednja naloga sodobne ruske umetnosti, da ta mavzolej razglasi za enega od najpomembnejših umetniških avantgardnih projektov 20. stoletja, tako bi se vsaj nekoliko razblinila njegova negativna avra.