Auschwitz, judovska četrt Kazimierz in Schindlerjeva tovarna v enem dnevu! Ugodno! Last minute! Takšni in podobni oglasni panoji in letaki v Krakovu niso nobena redkost, in čeprav reklamiranje agencij in iznajdljivih posameznikov nekako sodi k njihovemu poslu, postaja takšno izkoriščanje genocida nad Judi med drugo svetovno vojno vsaj neokusno, povsem umesten pa bi bil tudi kakšen bolj kritičen izraz.

Besedna zveza holokavst turizem se sicer uporablja že več kot dve desetletji, toda prvotni pomen, ki je zajemal predvsem neprimerno vedenje, vključno s selfiji, se je medtem razširil. Kraji spomina na holokavst postajajo prvovrstna turistična industrija, kar ima seveda tudi pozitivne plati, saj se vse več ljudi pouči o medvojnih dogodkih, a zadeva prehaja v sivo polje, kaj je še sprejemljivo in kaj ne. Nedvomno je večina obiskovalcev spoštljivih in spodobnih, vendar ob strmem naraščanju zanimanja in odpiranju vedno novih »atrakcij« celotna mreža že spominja na bizarne in morbidne tematske parke.

Na valovih konjunkture je treba jahati, in tako je ena najbolj obiskanih krakovskih zanimivosti tako imenovana Schindlerjeva tovarna. Kot muzej so stavbo odprli pred osmimi leti, kajti slavo filma Schindlerjev seznam Stevena Spielberga je bilo treba čim bolje izkoristiti, pa četudi tovarne ni več oziroma so uporabili zgolj nekdanjo upravno stavbo. Bolj kot spominu na nemškega tovarnarja in usodo njegovih judovskih delavcev je zbirka namenjena predstavitvi Poljske med letoma 1939 in 1945, torej od nemške do sovjetske zasedbe države. Kako priljubljen je muzej, priča podatek, da se prav lahko zgodi, da boste ostali pred vrati, če si vstopnice že prej ne kupite na spletu.

Spomenik le Poljaku

V Kazimierzu, nekdanji judovski četrti v mestu, je vse podrejeno raziskovanju judovske dediščine. Kolikor je je pač ostalo, kar niso uničili Nemci, je izginilo v povojnem komunističnem režimu, ki je holokavst večinoma ignoriral. Gre za precej neugleden in neurejen mestni predel, kjer avtohtonih prebivalcev skorajda ni, zato pa je toliko več turistov, ki po ulicah križarijo peš, s taksiji, fijakarji in predvsem s prirejenimi električnimi avtomobilčki. Nekaj sinagog je spet odprtih, vendar imajo vse bolj ali manj zgodovinski značaj, menda je v Krakovu, kjer je nekoč živelo 60.000 Judov, danes »aktivnih«, torej takšnih, ki prakticirajo svojo vero in običaje, le še nekaj ducatov. Spominskih znamenj ni veliko, najbolj impozanten pa je spomenik Janu Karskemu, ki ni bil Jud, a je bil med vojno in po njej najbolj zaslužen za obveščanje zahodnih zaveznikov o pomoru poljskih Judov.

Vsekakor si je Karski spomenik zaslužil, vendar se je težko izogniti vtisu, da gre za nekakšen poskus rehabilitacije Poljakov, ki se v nasprotju s Karskim med vojno niso najbolj izkazali. Nekaj jih je pri preganjanju Judov tudi sodelovalo, številni so dogajanje opazovali s težko razložljivo privoščljivostjo, velika večina pa s popolno brezbrižnostjo. In tudi po vojni je bil odnos do Judov vse prej kot vzoren. Od pogroma v mestu Kielce leta 1946 do komunističnega antisemitizma, zakrinkanega kot anticionizem, ki je vrh doživel leta 1968, so bili Judje ves čas deležni bolj ali manj odkritega preganjanja ali vsaj šikaniranja. Veliko jih je zato Poljsko zapustilo; če so leta 1946 našteli 230.000 Judov, jih je bilo pet let kasneje le še 70.000, danes pa jih menda ni več kot 3000.

McDonald's in Hilton

Tudi zato se zdi sedanji holokavst turizem na Poljskem zelo sporen, tukaj pa je še letos sprejeti kontroverzni zakon, ki med drugim prepoveduje navedbe, da so Poljaki med vojno sodelovali z nacisti pri iztrebljanju Judov, ter označevanje nacističnih koncentracijskih taborišč za poljska taborišča. Toda možnost zaslužka pač igra dominantno vlogo. Obiskovalec je nekoliko začuden že ob prihodu v Oświęcim, saj tam ne manjka lokalov s hitro prehrano, vključno z McDonaldsom. Številni hoteli, med njimi Hilton, svojo lokacijo oglašujejo, da so samo sedem minut oddaljeni od koncentracijskega taborišča Auschwitz-Birkenau in le sedemnajst minut od največjega poljskega zabaviščnega parka Energylandia.

Propagiranje tovrstnega bizarnega turizma seveda ni sporno zgolj na Poljskem, s podobnimi trendi se srečujejo tudi drugod, zlasti v Nemčiji. Toda na Poljskem je največ takih »poslovnih priložnosti«, ker je bila pač ta država izbrana za izvedbo končne rešitve judovskega vprašanja. V tem kontekstu je morda treba celo prikimati odločitvi lastnika »rdeče hiše« v nekdanjem koncentracijskem taborišču Kraków-Płaszów, da bo hišo obnovil in jo ponudil naprodaj kot običajen stanovanjski objekt. Gre za hišo, v kateri je prebival razvpiti poveljnik taborišča Amon Göth (v filmu Schindlerjev seznam ga je upodobil Ralph Fiennes), zato so nekateri zahtevali, da jo je treba spremeniti v muzej in spominski center, vendar so bili zelo glasni tudi nasprotniki takšnih načrtov, češ da bodo odprli še eno »hišo strahov«, kjer bo bolj v ospredju morbiden voajerizem kot pa komemoracijska pieteta do žrtev.

Schindlerjeva tovarna še na Češkem?

Podobno velja za aktualne zaplete na Češkem. V mestecu Brněnec poteka polemična razprava, ali nekdanjo tovarno, kamor je Oskar Schindler leta 1944 iz Krakova pripeljal 1200 Judov, preurediti v muzej ali jo porušiti. V objektu je do leta 2009 obratovala tekstilna tovarna, zdaj je zapuščen in zelo načet, zato bi bilo treba za obnovo zagotoviti vsaj štiri milijone evrov. Zagovorniki trdijo, da Češka razen Theresienstadta nima nobenih tovrstnih objektov, ki bi simbolizirali judovsko trpljenje med drugo svetovno vojno, nasprotniki pa menijo, da gre zgolj za sporno turistično naložbo.

Temni turizem, pri katerem so cilj obiskovalcev bizarna prizorišča takšnih in drugačnih umorov in pobojev, naravnih nesreč in – predvsem v nerazvitih državah – tako imenovani slumming ali ogledovanje revščine, postaja problem. Navsezadnje zato, ker se povsem spregledajo druge dimenzije posamezne izbrisane skupnosti, ki si ne želi zgolj statusa množične in s tem anonimne in skoraj abstraktne žrtve. Ali kot je zapisal Konstanti Gebert, poljski novinar in pisec judovskih korenin: Poljski Judje niso 900 let v tej deželi zgolj čakali, da pridejo Nemci in jih iztrebijo, v teh 900 letih so tudi veliko ustvarili. In to je danes skoraj povsem pozabljeno.