Dopolnilno delo zdravnikov je rešitev, ne problem

Kot da še ni dovolj slabo, sprejemamo ukrepe ali kar ukaze brez sodelovanja medicinske stroke – in to nismo samo zdravniki, kar se prepogosto pozablja. Prehitro in ne dovolj usklajeno reševanje problemov nikoli ne prinese nič dobrega. Razmere v zdravstvu so pričakovana posledica potreb ljudi (tudi zdravih v preventivnih programih), razvoja medicine in staranja prebivalstva. Namesto o krizi zdravstva je treba govoriti o krizi vodenja in upravljanja.

Poleg krize vodenja pa je glavni razlog za nakopičene težave zastarel zavarovalniški sistem. Zaradi potreb ne more slediti potrebam, željam in tudi zahtevam pacientov. Naj omenim samo programe za zgodnje odkrivanje raka na debelem črevesu in danki (Svit), na dojki (Dora) in materničnem vratu (Zora), s katerimi odkrijemo veliko predrakavih in rakavih bolezni, ki zahtevajo hitro ukrepanje. In ni javnega zdravstvenega sistema, ki bi v razumnem času lahko »obdelal« vse te bolnike, ker nima dovolj ne kadrovskih ne prostorskih in ne materialnih kapacitet. So pa še druge dejavnosti, ki presegajo zmogljivosti javnega zdravstva. Zato moramo vključiti vse kadrovske resurse, ne pa da z nesmiselnimi ukrepi omejujemo delo tistih, ki znajo, hočejo in zmorejo delati več. Drug vzrok za nastale razmere je pomanjkanje vsega medicinskega kadra na vseh ravneh – od DSO do zdravstvenih domov in bolnišnic. Za pomanjkanje zdravstvenih delavcev je poleg omejenih možnosti na trgu dela pomembno tudi odhajanje z delovnih mest v zdravstvu v druge dejavnosti ali v tujino, kar je konec koncev vseeno, ter pomeni trajno izgubo za naše zdravstvo. In kako zadržati kader drugače kot z boljšim plačilom in boljšo organizacijo zlasti neprekinjenega zdravstvenega varstva?

Če bi bila razlaga za razmere v zdravstvu tako preprosta, češ da je glavni vzrok za krizo dvojno delo (popularno, nizkotno in žaljivo imenovano dvoživkarstvo), in to seveda izključno zdravnikov, bi bila rešitev zelo enostavna. Te trditve, ki preplavljajo medije in jih politiki ter celo nekateri še aktivni ali upokojeni zdravstveni delavci vztrajno ponavljajo, kažejo na nepoznavanje delovanja sistema, predvsem pa razmer v osnovnem zdravstvu. Ukinili bi dopolnilno delo pri drugih delodajalcih, ne ponujajo pa boljših rešitev – in kaj potem? Ob doslednem razmejevanju med delom v javnih zavodih in zunaj njih pa nas res čaka popoln kolaps sistema. Posledica bo, da bo večina pacientov »navalila« na javne zavode, kar je edino logično. Saj smo že navajeni eksperimentov, kot je bil, denimo, tisti bivšega zdravstvenega ministra, a ta bi bil prehud, ker ne bi imel samo finančnih posledic.

Prav je, da pacient pride do zdravnika v najkrajšem možnem času takrat, ko ga potrebuje, ter po možnosti čim bliže domu. Na fotografiji zdravnica dr. Darja Manfreda v ZD Domžale. FOTO: Matej Družnik/Delo

Je pa v najnovejših predlogih kar nekaj predlaganih rešitev, ki jih jaz zagovarjam že vsaj petdeset let, in tako sem tudi delal. En tak predlog, ki pa ni nobena novost, je, da mora javni uslužbenec v svojem zavodu narediti toliko, kot je treba vključno s sodelovanjem pri zagotavljanju neprekinjenega zdravstvenega varstva ali vsaj stalne pripravljenosti, seveda, če nima kakega utemeljenega razloga, da mu tega ni treba (bolezen, daljša stalna upravičena odsotnost, starost nad določeno dobo – za zdravnike in druge zdravstvene delavce je to 55 let).

Na osnovi lastnih izkušenj trdim, da je dopolnilno delo zdravnikov rešitev, in ne problem. Zato bi bilo po mojih izkušnjah celo smiselno, da bi zdravniki iz bolnišnic občasno delali v osnovnem zdravstvu ali specialističnih ambulantah zunaj matičnih ustanov, na primer v drugih bolnišnicah, pri koncesionarjih in, če ne gre drugače, pri čistih zasebnikih ter obratno, kar je sicer v manjši meri nekdaj že bilo.

Torej, dodatno delo tam, kamor hodijo specialisti delat občasno ali pa redno, predstavlja korist tako za paciente kot za ustanove. In prav je, da pacient pride do zdravnika v najkrajšem možnem času takrat, ko ga potrebuje, ter po možnosti čim bliže domu. Očitki, da se pacienti iz javnih zavodov namerno preusmerjajo v zasebne, so povsem deplasirani, ker se jih posplošuje. So pa res posamezne nesprejemljive prakse, kar pa je stvar odnosa med delojemalcem in delodajalcem ter seveda plačnikom, ki imata že zdaj vse možnosti take odklone sankcionirati. Vodstveni delavci, in ne politiki so tisti, ki dobro vedo, koliko je neki posameznik »vreden« in koliko je »dodana vrednost« njegovega dela. Kaj pa dela javni uslužbenec, potem ko izpolni vse obveznosti v lastni ustanovi? Lahko dela to, kar zna, zmore in hoče ali pa nič, in tudi takih je kar nekaj, kar je velika škoda, da tudi teh ne znamo ali nočemo vključiti v dodatno delo ob čedalje večjih potrebah. Če pa mislimo kriminalizirati čezmerno delo z raznimi floskulami in žalitvami, nam ni pomoči. Ne morem se znebiti vtisa, da gre predvsem za ideološko nasprotovanje, kar konec koncev velja tudi za delo upokojencev, ki nikomur ne predstavljajo konkurence in bi lahko precej pripomogli pri izboljšanju stanja zaradi pomanjkanja zdravstvenih delavcev na vseh ravneh.

Prelaganje odgovornosti za nastale razmere na zdravnike ob takšnem pomanjkanju je zgolj izgovor za prelaganje odgovornosti na tiste, ki delajo in pogosto preveč delajo in ne kradejo, kar se pogosto očita tudi s strani politikov.