Mlado pero: Predstavljamo osmerico avtorjev generacije

Doroteja Drevenšek (2005)

»Šolski zvezek imam poln boljših in slabših izhodišč. Pišem na list, na računalnik in veliko materiala izgubim sproti. Vse se dogaja zelo hitro. Potem pa enkrat na leto sedem in izberem pesmi, ki so vredne svojega wordovega ­dokumenta,« je povedala pesnica in študentka prvega letnika gledališke režije na AGRFT, torej se ukvarja tudi s filmsko in gledališko režijo. Slednje se kaže tudi v njenem pesniškem delu, za katero išče navdih povsod, pravi. »Tudi slogovno se rada igram. V poeziji zadnje čase iščem predvsem iskrenost in ­zabavo.«

Lara Gobec (2001)

Poezija avtorice, ki v Ljubljani študira pravo in primerjalno književnost, se ne prepleta le z dramatiko, temveč tudi z esejistiko, saj je njen splošni »pristop k literaturi takšen, da jo vedno poskušam umestiti v pesniški kontekst. Zanimajo me namreč predvsem komunikacijski prelomi in zamolki; kje je tisto, kar ves čas ostaja neizrečeno, in zakaj o tem molčimo. Seveda pri dramatiki ob tem razmišljam še o odrski postavitvi, ki razširi siceršnje pesniško razmerje med bralcem in pesniškim besedilom na razmerje med občinstvom in izrekanim besedilom.«

Gal Grobov­šek (1999)

Njegovo pesniško prakso močno pogojuje in dopolnjuje delo, ki ga opravlja kot oblikovalec; po kranjski gimnaziji je nadaljeval izobraževanje na ALUO, smer industrijsko oblikovanje, zadnji dve leti pa deluje kot hišni oblikovalec Layerjeve hiše, zadnjega pol leta tudi založbe Črna skrinjica, pri kateri je lani izdal pesniško zbirko Džez pank. »Pisanje pri meni ni načrtovano, temveč je impulzivno. Poezija mi, skupaj z drugimi izraznimi kategorijami, ki so ključne v mojem delu – dizajn, fotografija in glasba, specifično pank –, omogoča sprva hitro beleženje mojega odziva na dotično stvar in nato hitro komuniciranje tega drugim.«

Manca Lipoglavšek (1999)

Čeprav piše tudi prozo in poezijo, ji je dramatika najbližje, pravi, saj se prek uprizoritev z njo lahko najbolj živo približa občinstvu. »Za gledališko pisanje je živa interakcija med materialom in občinstvom ključna; dramatika obstaja v medprostoru med samostojno literarno zvrstjo in predlogo za uprizoritev, zato po mnenju nekaterih nikoli ni dokončana, dokler ne doživi uprizoritve in zaživi pred gledalci.« Dramska dela, recenzije in strokovne članke objavlja v gledaliških listih ter revijah in publikacijah, kot so Sodobnost, Adept in Kino!, delovala je tudi kot glavna in odgovorna urednica Adepta.

Nejc Ledinek Hovnik (2004)

Pisani jezik mora biti poetičen in ekspresiven, odmaknjen od pogovornega jezika, pravi prozaist Nejc Ledinek Hovnik. Poleg proze občasno piše tudi poezijo in dramatiko. »Moj slog pisanja se spreminja od dela do dela, ampak rekel bi, da sem v teh letih že ustvaril neko jedro, ki je resnično moje. Navadno je moj slog torej poetičen, ekspresiven, poln simbolike, z močnimi opisi in notranjimi monologi. Mislim, da je ravno simbolika najpomembnejši aspekt mojega dela.« Avtor poudarja, da so njegova dela na vsebinski ravni pogosto tragična.

Manca Marinko (2003)

Avtorica pesniškega prvenca Jezik okoliščin pravi, da poskuša v svojem delu izpisati »tisto, kar nam je vsem skupno, pa nihče ne ve, da nam je«. Študentka primerjalne književnosti in literarne teorije ter francistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani je začela pisati že v gimnaziji. Poezija ji »nudi odgovore takrat, ko imam le vprašanja, torej ko nečesa ne razumem, proza pa mi omogoča, da predstavim nekaj, kar že razumem, a se mi zdi pomembno, da bi razumel še kdo drug«. Kajti umetnost je eno od najučinkovitejših sredstev, ki so človeku na razpolago, da v življenju vidi smisel, pravi.

Alja Pušič (2003)

»Karkoli napišem, je pesem,« pravi avtorica, ki se ne omejuje zgolj na pisanje poezije, a »hkrati še nisem začutila nobene druge umetniške pokrajine kot sebi iskrenejše. Definitivno poezija izraža vrednote, ki jih iščem v gibanju in ljudeh – je neposredna, ne naklada, je v nezaščitenih, ranljivih formah.« V tandemu z jazzovskim glasbenikom Gašperjem Drevom se pod imenom bambus posveča tudi uglasbeni poeziji. Pesnica, ki se ob študiju arhitekture ukvarja tudi s scenografijo, o vsebinskih legah svoje poezije ne razpravlja, saj meni, da »vsebina ne sodi med kriterije poezije«.

Ana Kumperger (2005)

Avtorica v svojem delu ne uporablja rim ali točno določenih metričnih shem ter izpušča ločila, pravi, pozornejša je na ritem in zven besed. »Vendar se po vsebini in strukturi bolj nagibam v tradicio­nalno smer pisanja, saj obravnavam teme smrti, ljubezni, samote in minljivosti. Blizu mi je literarni impresionizem. Rada opazujem svet okoli sebe in lovim podrobnosti, občutke, ki jih ob tem zaznam v sebi, pa poskusim preliti v nekaj človeku otipljivega.« Ko se bo nabralo dovolj novih pesmi ali kratkih zgodb, si želi izdati še kakšno zbirko, a se k pisanju ne sili, saj verjame, da se bo priložnost ponudila, ko bo nanjo pripravljena.