Razstavi na Dunaju: Od kod izviramo in kam nas vleče srce

Poletje je čas počitnic in potovanj, zato ni presenetljivo, da je dunajska Albertina na začetku­ poletja postavila novo posebno razstavo Hrepenenje po potovanjih: umetniki in umetnice­ na potovanjih (Fernweh: Künstler:innen auf Reisen, na ogled do 24. avgusta). Hkrati so v Dunajskem literarnem muzeju­ Avstrijske nacionalne knjižnice pripravili razstavo, ki je prav tako povezana s potmi, predvsem živ­ljenjskimi potmi pisateljev, Od kod prihajamo. Literatura in poreklo (Woher wir kommen. Literatur und Herkunft, na ogled do 15. februarja 2026).

Milo Dor (1923–2005), avstrijski pisatelj srbskega rodu, ki je zadnjih šest desetletij preživel na Dunaju, je leta 2005 v intervjuju za Delo povedal, da je od konca 20. stoletja na avstrijski literarni sceni opaziti vse več dobrih pisateljev, ki – tako kot on – pišejo v nemščini, čeprav ta ni njihov materni jezik. Od kod prihajamo, je stvar naključja, a nas trajno zaznamuje. Poreklo je pripadnost, h kateri nismo prispevali ničesar, pravi Saša Stanišić, nemško-bosanski pisatelj, ki je s knjigami zaslovel daleč prek meja Nemčije in čigar nekaj knjig, začenši s Kako vojak popravi gramofon (Modrijan, 2008), je prevedenih v ­slovenščino.

Premikanje meja z vključevanjem

Poreklo je lahko opora, a tudi breme. Ni se ga lahko znebiti. Tisti, ki se ga želijo ali morajo znebiti, se k temu pogosto nekega dne vrnejo, sta motive za postavitev razstave Od kod prihajamo v Literarnem muzeju na Dunaju pojasnila kustosa Cornelius Mitterer in Kerstin Putz. Razstava se osredotoča na zgodbe o poreklu v avstrijski književnosti 20. stoletja, ki jih dopolnjujejo tiste z drugih, mednarodnih perspektiv. Občinstvu poskušajo predstaviti, kako so se družinsko, družbeno in razredno poreklo, migracije in večjezičnost zapisali v književnost v zadnjih desetletjih, vse do danes. Razstavljeni rokopisi, dokumenti, umetniška dela, filmski in zvočni posnetki pričajo o odraščanju, odhajanju in ponovnem vračanju, o spominih in iskanju samega sebe.

Peter Handke (levo) z mamo Marijo, polsestro Moniko in očimom Brunom Handkejem, Berlin, maj 1948 FOTO: Avstrijska narodna knjižnica

»Galerija stvari« prikazuje osebne predmete, ki jih literati povezujejo s svojim poreklom. Med njimi je na primer družinska fotografija petinpolletnega Petra Handkeja z mamo, polsestro in očimom, posneta leta 1948 v Berlinu. Na ogled je tudi Glavnik 2 (Kamm 2) umetniškega fotografa Marka Lipuša iz njegove fotografske serije Babica. Po babičinih sledeh (Babica. Auf der Spuren der Großmutter, 2014–2016). Marko Lipuš je sin Florjana Lipuša, koroškega Slovenca, brat pesnice Cvetke Lipuš, glasbenika Gabriela Lipuša in podjetnika Rada Lipuša.

Marko Lipuš: Glavnik 2 (Kamm 2), iz serije Babica. Po babičinih sledeh (Babica. Auf der Spuren der Grossmutter) FOTO: © Marko Lipuš

Florjan Lipuš, ki je maja praznoval 88. rojstni dan, živi v Avstriji in objavlja knjige v slovenščini. Sodeloval je v številnih razpravah o tem, koga lahko uvrstimo v avstrijsko književnost, torej v književnost v nemškem jeziku. Leta 2013 je bilo treba prav zaradi tega spremeniti statut nagrade Franza Nabla, ki jo mesto Gradec podeljuje vsaki dve leti. Do takrat je ni mogel prejeti pisatelj, ki ni pisal v nemškem jeziku. Po spremembi statuta je leta 2013 nagrado prejel Florjan Lipuš.

Nato je bila leta 2017 nagrada Franza Nabla podeljena bosanskemu pisatelju Dževadu Karahasanu (1953–2023), ki je zadnja tri deset­letja živel v Sarajevu in Gradcu ter tam tudi umrl. Njen zadnji prejemnik za leto 2025 je Fiston Mwanza Mujila (rojen leta 1981), kongov­sko-avstrijski pisatelj, ki od leta 2009 živi v Gradcu. Odkar so se v zadnjem desetletju spremenila tudi pravila za podeljevanje velike avstrijske državne nagrade za književnost, je Florjan Lipuš leta 2018 prejel tudi to.

Močne podobe iz spominov

Na razstavi so prikazani tudi spomini na lastno poreklo. Na ogled so med drugim fotografije iz družinskega arhiva, ki jih je podaril Arno Geiger, polaroidne fotografije Petra Handkeja, filmi formata super-8 nobelovke Annie Ernaux­ ... Med eksponati je tudi medaljon Barbi Marković. Rojena je bila leta 1980 v Beogradu in tam študirala germanistiko. Leta 2006 se je preselila na Dunaj, kjer je nadaljevala študij in magistrirala. Roman Superjunakinje (Superheldinnen), delno napisan v nemščini, delno v srbščini, je izšel leta 2016, njegovo gledališko praizvedbo je leta 2017 uprizorilo dunajsko ­Narodno gledališče. Za ta roman in druge knjige, ki jih je medtem napisala, je prejela več literarnih nagrad v Avstriji in Nemčiji.

Barbi Marković je ena od desetih pisateljic, ki so jih prosili, da za Galerijo stvari na razstavi podarijo osebni predmet, ki jih povezuje z njihovim poreklom, in o njem napišejo kratko besedilo. Med temi predmeti so bakrena zapestnica iz Konga, iranski potni list, čajna žlička, teniški lopar in japonska lutka. S temi stvarmi so povezane močne podobe iz spominov. Poleg Barbi Marković so podarili predmete še Kaśka Bryla, Ann Cotten, Nava Ebrahimi, Milena Michiko Flašar, Omar Khir Alanam, Anna Kim, Radek Knapp, Fiston Mwanza Mujila in Vladimir Vertli.

Na razstavi je prikazan tudi odnos pisateljev do lastnih korenin s časovne distance. Znan primer tega je delo Petra Handkeja Žalost onkraj sanj. V tej knjigi rekonstruira mamino biografijo po njenem samomoru, zaradi katere se je vrnil v kraj, kjer je bil rojen, Grebinj na avstrijskem Koroškem. Podobno je naredil avstrijski pisatelj Erich Hackl, rojen leta 1954, v knjigi Ta knjiga pripada moji materi (Dieses Buch gehört meiner Mutter), v kateri opisuje življenjsko zgodbo svoje mame, ki je odraščala na kmetiji v regiji Mühlviertel v Zgornji Avstriji. V slovenski jezik je prevedena knjiga njegove kratke proze Slovo od Sidonije: povest (Mohorjeva, 2009).

Izseljenska pisatelja Hilde Spiel­ in Günther Anders, ki sta se po dolgih letih izgnanstva po drugi svetovni vojni vrnila na Dunaj, pričata o drugačni vrnitvi v kraj odraščanja. Besedila in dokumenti Elfriede Gerstl, Roberta Schindla, Florjana Lipuša in Maje Haderlap zrcalijo povezavo porekla s travmatičnimi dogodki iz vojne in iz družinskega okolja.

Romanje v notranjost otroštva, družine in skupnosti

Domo- in daljnotožje

Nemška beseda Heimweh ima slovensko ustreznico domotožje, kako pa prevesti nemško besedo Fernweh, ki pomeni 'hrepenenje po daljnih deželah, potovanjih'? Z eno besedo morda kot daljnotožje. Fernweh: umetniki in umetnice na potovanjih​ je naslov razstave v Albertini. Številna dela v njeni zbirki – menda je najpomembnejša grafična na svetu – so nastala med potovanji. Kustosinja razstave s 133 eksponati Elisabeth Dutz je poudarila, da potovanja že dolgo navdihujejo umetnike.

Razstava se začne z deli, povezanimi z evropskim običajem, imenovanim grand tour, ki sega v renesanso, zagon pa je dobil od 18. stoletja naprej. Pripadniki britanske in druge aristokracije, pa tudi bogatega meščanstva, so se odprav­ljali na dolgo potovanje v različne evropske države. Pot ni bila strogo določena, vendar so bili njeni najpogostejši postanki Pariz, Lyon, Marseille, Firence, Pisa, ­Lucca, Benetke in nekatera druga italijanska mesta, končni cilj pa Rim.

Johann Wolfgang von Goethe: Jezerska pokrajina, 1787 FOTO: © Albertina, Dunaj

Nekateri so šli celo do Neaplja, Johann Wolfgang von Goethe še južneje, na Sicilijo. Na ogled so štiri pokrajine z njegovega potovanja iz Albertinine zbirke. Goethe je na poti naredil 850 risb. Leta 1786 se je že tako slavni pisatelj inkognito odpravil v Italijo. Obiskal je Trento in Verono, nato pa dva tedna preživel v Benetkah. Od tam ga je pot vodila v Bologno in Firence, nakar je prispel v Rim, po katerem je hrepenel od mladosti. Spomladi 1787 je odplul proti Siciliji. S seboj je vzel risarja, umetnika Christopha Heinricha Kniepa, da bi mu ovekovečil najlepše pokrajine. En mesec sta oba risala v družbi. Goethe se je spomladi 1788 vrnil domov prek Neaplja in Rima.

Konec 18. stoletja se je z Goethejem, Friedrichom Hölderlinom in Heinrichom von Kleistom razvil romantični pogled na reko Ren. Pomembne serije vedut in pokrajin ob Renu sta ustvarila švicarski umetnik Johann Ludwig Bleuler, pa tudi Lovro Janša (Laurenz Janscha), ki je bil rojen leta 1749 v Breznici, umrl pa leta 1812 na Dunaju.

Thomas Ender: Matterhorn, pogled z Gornergrata, 1854 FOTO: © Albertina, Dunaj

V času pred fotografijo so bile risbe glavni vizualni dokumenti regij in držav. Konec 18. stoletja je nadvojvoda Janez nekatere slikarje spodbudil k sistematičnemu risanju štajerskih pokrajin. Njegovi komorni (dvorni) slikarji so delovali več kot pet desetletij, ustvarili okoli 1400 akvarelov in risb ter opazno prispevali k razvoju krajinskega slikarstva 19. stoletja v tem delu Evrope.

V 19. stoletju se je pogled mednarodnih popotnikov razširil z arhitekturne in druge kulturne dediščine na visoke gore. Prej so veljale za divje, a so postale simbol elegantne narave. Razvoj železnic in parnikov je več ljudem omogočil potovanje v eksotične, čezmorske države. Razstava prikazuje tudi dela krajinskih slikark, kot sta danes znana Olga Wisinger-Florian (1844–1926) in Tina Blau (1845–1916). Ženskam so dolgo zanikali umetniški talent, šele leta 1920 so se lahko vpisale na Akademijo likovnih umetnosti na Dunaju. Prej so, da so kaj dosegle, morale imeti železno voljo, podporo družine in obiskovati zasebne šole.