Španzlov ples življenja in smrti
Slika akademskega slikarja je poklon padlim slovenskim fantom v prvi svetovni vojni.
Odpri galerijo
Pripovedi o prvi svetovni vojni so v slikarju Rudiju Španzlu počivale več kot pol stoletja in potem je nastal Ples življenja in smrti.
Tudi Slovenci imamo svojo Guernico. Če je Picasso leta 1937 naslikal svoje najznamenitejše delo kot opozorilo na nesmiselnost španske državljanske vojne, je Rudi Španzel osemdeset let pozneje naslikal Ples življenja in smrti kot spomenik padlim slovenskim vojakom v prvi svetovni vojni. »To je slika, ki sem jo slikal vse življenje,« je dejal.
Odraščal je namreč ob slikovitih pripovedih starega očeta, ki je preživel prvo svetovno vojno, bil v Galiciji in pozneje na soški fronti. Vse te pripovedi so počivale v njem 55 let, dokler se ni pred dvema letoma počutil slikarsko dovolj zrelega, da opravi nalogo, ki si jo je zadal že v mladosti. »Moj moralni in siceršnji dolg do starega očeta in domovine, ki jo spoštujem in imam rad.« Španzel je poudaril, da smo Slovenci dolgo bili mačehovski do velike vojne, v kateri je umrlo 38.000 slovenskih fantov. »V Sredopolju pri Doberdobu je veličasten spomenik, ki se vidi od daleč. Krasi ga monumentalen napis pred večmetrskimi stopnicami: Presente. Prisotni. Pri nas poznamo kostnico v Kobaridu, ki je tudi delo Italijanov. Čudovit secesijski spomenik pa je cerkvica na Javorci pri Tolminu, ki pa so jo postavili avstro-ogrski soldati po projektu dunajskih arhitektov. Tu je še skoraj pozabljena kostnica žrtev prve svetovne vojne na Žalah, delo arhitekta Eda Ravnikarja iz leta 1938.«
Španzlovo olje na platnu v velikosti 5 x 3 metre je pravzaprav slikarski triptih, ki je zahteval prav poseben pristop. Najprej je avtor potreboval dve leti, da je doživel dušo pokrajine: bojišča od Predela v Alpah do Jadranskega morja. Natančno si je ogledal tudi Mrtvaški ples v Hrastovljah pri Kopru, se dobro seznanil z likovnimi rešitvami slik, ki so posvečene nesmislu vojne. V mislih se ga še zdaj dotikajo Velázquez, Goya, Jan Matejko, Otto Dix ... Pa knjige, kot so Vorančev Doberdob, Haškov Švejk ali številni naslovi Vasje Klavore. A vendar: Španzel pripoveduje čisto svojo zgodbo.
Na sredino triptiha, na katerem okostnjaki igrajo različne inštrumente, je slikar postavil svojega glavnega junaka: Janeza z Lubasovo harmoniko, ki so jih v začetku 20. stoletja izdelovali v Slovenj Gradcu in so bile takrat najpogostejši inštrument na fronti. Za klobuk ima zataknjeno pero petelina ruševca, ki so jih takrat uporabljali kot prepoznaven okras vojaških kap (courage feder). Levo je italijanski okostnjak, ki brenka na beneško mandolino in poje. Poleg njega okostnjak igra na pločevinast boben in daje ritem celotni sliki. Ob strani se je slikar poklonil konjem, ki so v vojni igrali glavno vlogo pri transportu topov, municije in hrane. Preživel ni nihče. V tej zadušljivi pokrajini, kjer se vali dim eksplozij in kjer se v zraku vrtinčijo kraški kamni, najpogostejši morilci takratne vojne, je prisotno upanje na prihodnost. Kot v Delacroixovi umetnini pooseblja svobodo Marianne, je na Španzlovem platnu to deklica v belem. Obrača hrbet vojni in gleda v svetlo prihodnost. Ob njej brezglavi okostnjak igra na trobento memento mori.
Alegorija je naslikana v tipičnem Španzlovem koloritu in tudi na tem platnu so pomembne številne podrobnosti. Prek simbolne ikonografije nam sporoča širše ozadje vojne; da se je na avstrijski strani borilo kar 21 nacionalnosti in šest veroizpovedi, pričajo tako številni križi kot lopata, pokrita s fesom, za primer bosanske enote. Ob okostnjakih je videti tudi granate, ki predstavljajo smrt, granatno jabolko predstavlja življenje, ribe in ruševec geografsko umeščajo razsežnost vojne, rešilni pasovi na križih opozarjajo na umrle mornarje. Vse je potopljeno v meglico zadušenih tonov bojišča.
Obrazi na desni vertikali so dokumentarni portreti zgodovinskih vojnih oseb: general Borojević von Bojna, italijanski maršal Cadorna, madžarski major Bertalan … tudi avtorjev stari oče, navadni vojak celjskega pešpolka. Za delo je potreboval platno s hidravliko. Najprej so ga z alpinistično vrvjo dvignili na podstreho ateljeja v Stari Ljubljani, po končanem delu pa spustili na Gallusovo nabrežje. Vmes je minilo leto dni po sedem, osem ur slikanja na dan.
In kako se je to monumentalno delo znašlo na eni izmed najlepših razglednih točk, na zahodnem robu kraške planote, od koder sega pogled do Jadranskega morja, Julijskih Alp, Vipavske doline ...? Preprosto nagovorilo je ljudi, ki so v njem prepoznali svoje prednike in zgodovino, je povedal Španzel. Vsi skupaj so tako navdušeno nekaj časa prečesavali soško fronto, od Vipolž do Goriškega muzeja, pravo apsido pa našli v pomniku miru na Cerju.
Sliko so razstavili lani, v okviru stote obletnice konca soške fronte. Jutri, ko bo ves svet zaznamoval sto let od konca velike vojne, bo slikarjeva zgodba še posebej zgovorna.
Slikar Rudi Španzel pred sliko, ki jo je slikal vse življenje ... FOTO: osebni arhiv
Odraščal je namreč ob slikovitih pripovedih starega očeta, ki je preživel prvo svetovno vojno, bil v Galiciji in pozneje na soški fronti. Vse te pripovedi so počivale v njem 55 let, dokler se ni pred dvema letoma počutil slikarsko dovolj zrelega, da opravi nalogo, ki si jo je zadal že v mladosti. »Moj moralni in siceršnji dolg do starega očeta in domovine, ki jo spoštujem in imam rad.« Španzel je poudaril, da smo Slovenci dolgo bili mačehovski do velike vojne, v kateri je umrlo 38.000 slovenskih fantov. »V Sredopolju pri Doberdobu je veličasten spomenik, ki se vidi od daleč. Krasi ga monumentalen napis pred večmetrskimi stopnicami: Presente. Prisotni. Pri nas poznamo kostnico v Kobaridu, ki je tudi delo Italijanov. Čudovit secesijski spomenik pa je cerkvica na Javorci pri Tolminu, ki pa so jo postavili avstro-ogrski soldati po projektu dunajskih arhitektov. Tu je še skoraj pozabljena kostnica žrtev prve svetovne vojne na Žalah, delo arhitekta Eda Ravnikarja iz leta 1938.«
Orkester mrtvih igra nam, živim
Španzlovo olje na platnu v velikosti 5 x 3 metre je pravzaprav slikarski triptih, ki je zahteval prav poseben pristop. Najprej je avtor potreboval dve leti, da je doživel dušo pokrajine: bojišča od Predela v Alpah do Jadranskega morja. Natančno si je ogledal tudi Mrtvaški ples v Hrastovljah pri Kopru, se dobro seznanil z likovnimi rešitvami slik, ki so posvečene nesmislu vojne. V mislih se ga še zdaj dotikajo Velázquez, Goya, Jan Matejko, Otto Dix ... Pa knjige, kot so Vorančev Doberdob, Haškov Švejk ali številni naslovi Vasje Klavore. A vendar: Španzel pripoveduje čisto svojo zgodbo.
Na sredino triptiha, na katerem okostnjaki igrajo različne inštrumente, je slikar postavil svojega glavnega junaka: Janeza z Lubasovo harmoniko, ki so jih v začetku 20. stoletja izdelovali v Slovenj Gradcu in so bile takrat najpogostejši inštrument na fronti. Za klobuk ima zataknjeno pero petelina ruševca, ki so jih takrat uporabljali kot prepoznaven okras vojaških kap (courage feder). Levo je italijanski okostnjak, ki brenka na beneško mandolino in poje. Poleg njega okostnjak igra na pločevinast boben in daje ritem celotni sliki. Ob strani se je slikar poklonil konjem, ki so v vojni igrali glavno vlogo pri transportu topov, municije in hrane. Preživel ni nihče. V tej zadušljivi pokrajini, kjer se vali dim eksplozij in kjer se v zraku vrtinčijo kraški kamni, najpogostejši morilci takratne vojne, je prisotno upanje na prihodnost. Kot v Delacroixovi umetnini pooseblja svobodo Marianne, je na Španzlovem platnu to deklica v belem. Obrača hrbet vojni in gleda v svetlo prihodnost. Ob njej brezglavi okostnjak igra na trobento memento mori.
Značilen slikarjev kolorit
Alegorija je naslikana v tipičnem Španzlovem koloritu in tudi na tem platnu so pomembne številne podrobnosti. Prek simbolne ikonografije nam sporoča širše ozadje vojne; da se je na avstrijski strani borilo kar 21 nacionalnosti in šest veroizpovedi, pričajo tako številni križi kot lopata, pokrita s fesom, za primer bosanske enote. Ob okostnjakih je videti tudi granate, ki predstavljajo smrt, granatno jabolko predstavlja življenje, ribe in ruševec geografsko umeščajo razsežnost vojne, rešilni pasovi na križih opozarjajo na umrle mornarje. Vse je potopljeno v meglico zadušenih tonov bojišča.
Obrazi na desni vertikali so dokumentarni portreti zgodovinskih vojnih oseb: general Borojević von Bojna, italijanski maršal Cadorna, madžarski major Bertalan … tudi avtorjev stari oče, navadni vojak celjskega pešpolka. Za delo je potreboval platno s hidravliko. Najprej so ga z alpinistično vrvjo dvignili na podstreho ateljeja v Stari Ljubljani, po končanem delu pa spustili na Gallusovo nabrežje. Vmes je minilo leto dni po sedem, osem ur slikanja na dan.
Pomnik miru Cerje. FOTO: Arhiv
In kako se je to monumentalno delo znašlo na eni izmed najlepših razglednih točk, na zahodnem robu kraške planote, od koder sega pogled do Jadranskega morja, Julijskih Alp, Vipavske doline ...? Preprosto nagovorilo je ljudi, ki so v njem prepoznali svoje prednike in zgodovino, je povedal Španzel. Vsi skupaj so tako navdušeno nekaj časa prečesavali soško fronto, od Vipolž do Goriškega muzeja, pravo apsido pa našli v pomniku miru na Cerju.
Sliko so razstavili lani, v okviru stote obletnice konca soške fronte. Jutri, ko bo ves svet zaznamoval sto let od konca velike vojne, bo slikarjeva zgodba še posebej zgovorna.
