V nadaljevanju preberite: 

Kot poudarja kustosinja Barbara Sterle Vurnik, je za Williama Kentridgea »pomemben predvsem proces, denimo samega nastajanja poteze, ne pa narekovanje potezi, kaj mora narediti ali povedati. Zanima ga sama strategija dela; kako iz poteze gradi risbo, iz te animacijo, pa gledališko produkcijo in tako dalje. Pusti se voditi in misliti skozi samo nastajanje podobe, linije.« Pri tem je oglje zanj sredstvo, s katerim lahko »teatralno zamaskira svoje podobe in hkrati omogoči vpogled v njihovo notranjo strukturo«.